Ime česa je Trump?

Kolumne Preglej vse novice
Deli vsebino

Pred leti je francoski filozof Alen Badiou napisal knjigo »Ime česa je Sarkozy?« in se namesto ustavljanja na površinskem dogodku njegove izvolitve za francoskega predsednika spraševal o globinskih razlogih njegovega uspeha in o tem, za kakšen politični pojav pravzaprav gre. Zanimalo ga je ideološko ozadje in predvsem to, na podlagi katerih političnih procesov in trendov je uspel s svojimi političnimi sporočili. Seveda je Badiou njegovo izvolitev postavil v okvir boja med komunistično in reakcionarno ideologijo in se kot skrajni levičar zelo kritično opredelil do temeljev njegovega uspeha.

donald
Donald Trump. Foto: theodysseyonline.com

Skrajni levi intelektualci se lahko lotijo pisanja knjig »Ime česa je Trump?«, saj je to trenutno najbolj aktualno politično vprašanje. Že v kampanji se je pokazalo, kakšno strategijo ima levica, da se ljudje odločijo v nasprotju s pričakovanji. Edino orožje današnje etablirane levice je, da označijo za fašiste vse, ki nasprotujejo ali že samo podvomijo v njena veleumna prepričanja in poglede. Torej težava ni v tem, da s svojimi pogledi in predlogi ne uspejo prepričati ljudi, temveč v ljudeh, ki nasedajo njihovi konkurenci. Drugi korak levice po oznaki, da gre za fašizem, pa je seveda ta, da skušajo pri vseh, ki se nagibajo h konkurenci, vzbuditi občutek sramu.

In to je bila tudi globalna strategija medijskega stampeda proti Donaldu Trumpu, ki smo jo lahko spremljali zadnje mesece. Večina medijev je v tej kampanji pokazala, da so daleč časi, ko so imeli mediji vlogo odgovornega informiranja javnosti. Danes so prevladujoči mediji del političnega boja in novinarji nastopajo kot aktivisti ene politične strani, pri tem pa so podatki in dejstva drugotnega pomena. Tako je bilo zanimivo spremljati rezultate volitev na mreži CNN, kjer so novinarji na začetku kar žareli, ko je po prvih podatkih kazalo na uspeh njihove izbranke Hillary Clinton. Ko pa so začeli prihajati rezultati večjih volišč in je postalo jasno, da bo navkljub medijskemu stampedu zmagal Trump, so naenkrat prebledeli in začeli jecljati.

In prav v tej strategiji vzbujanja sramu najverjetneje leži razlog, da raziskave javnega mnenja niso uspešno napovedale rezultata. Očitki nekaterih, da raziskave niso ustrezno zajele vzorca in da so krive metodološke napake, so naravnost smešne. Ameriška politika je svetovni prvak v analizah in njihove raziskave so vrhunske. Zato je napačno iskati razlog v vzorcu in podobnih elementih. Najbolj verjetna je razlaga, da je bilo del javnosti sram priznati, da bodo volili Trumpa, saj so jih mediji vsakodnevno bombardirali s svojo propagando. Če bi že iskali metodološke napake, potem je večja verjetnost, da analitiki še niso razvili dovolj učinkovitega ugotavljanja podzavestnih nagnjenj ljudi z biometriko, kar lahko preverijo tako z EEG tehnologijo kot s testi implicitnih asociacij in drugimi orodji. Vendar je ta pristop še v povojih in še vedno prevladuje analiza tega, kar ljudje zavestno govorijo analitikom.

raziskave
Očitki nekaterih, da raziskave niso ustrezno zajele vzorca in da so krive metodološke napake, so naravnost smešni. Foto: imdigital.si

In ime česa je Trump, na kakšnem temelju sloni njegova zmaga? Trump je ime globokega razočaranja ljudi nad obstoječo politično elito. Med analizami njegovega uspeha posebej izstopa teza, da je pri ljudeh prevladal občutek, da je elita prelomila družbeno pogodbo. Ljudje danes s svojim znanjem in delom tudi če so zelo prizadevni, ne morejo doseči dostojnega in varnega življenja. In ko vladar ni sposoben zagotoviti te osnove zadovoljstva skupnosti, mu ne pomaga nobena marketinška manipulacija. Ko je ljudem enostavno dovolj, bodo premagali tudi občutek sramu. Lahko jih je sram priznati, za koga bodo volili, vendar v samoti volilne skrinjice izrazijo svoj protest.

Trump je zmagal na valu globalnega trenda nezadovoljstva z današnjo politično elito, ki je sicer uglajena in se drži bontona, a je zato birokratska, skorumpirana in predvsem nesposobna. Tudi Evropi vladajo strukture birokratov, ki nimajo stika z realnim življenjem in ki niso sposobne učinkovito voditi skupnosti in ekonomije. In na ameriških volitvah je prevladalo podcenjevanje te nejevolje ljudi, kar se zna zgoditi tudi številnim evropskim salonskim voditeljem.

Argentinski politični filozof Ernesto Laclau je v svojem vrhunskem delu »O populističnem umu« natančno pojasnil, da populizem zmaga takrat, ko odpove »resna« politika. Nesposobnost političnih elit pri upravljanju s sistemi skupnosti je prvi pogoj za uspeh populistične alternative. Šele potem, ko se veriga posamičnih razočaranj nad življenjem in oblastjo združi, se odpre prostor za robato in glasno alternativo, ki dovolj agresivno izrazi krik nezadovoljstva in upora. In prav to se dogaja tako v Ameriki kot v Evropi.

Zato je zmaga Donalda Trumpa le korak na tej poti globokih političnih sprememb, ki znajo odpihniti mehke birokratske politične voditelje in njihov neučinkovit pristop k vodenju. Namesto pljuvanja populističnih politikov in ljudi, ki jih podpirajo, bi bilo za etablirano politiko precej bolje, če bi se globoko zazrla vase in se soočila s svojimi napakami ter jih začela popravljati. Sicer jim bo preostalo le pisanje knjig o pojavih, ki jih očitno sploh ne razumejo. *

sebastjan jeretic

Sebastjan Jeretič

*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.