Zakaj? Želja po neki obliki norčavosti ali dovoljene ciničnosti se je spreobrnila v konkretno manipulacijo zavajanja množice Ankarančanov, ki so v poštne nabiralnike prejeli ponaredke, namenjene osebni diskreditaciji. Suvereno govorimo o diskreditaciji, ker gre za podla namigovanja in obtožbe anonimcev, ki jih težko sprejmeta celo koprski župan Boris Popovič in direktor koprske Komunale Gašpar Gašpar Mišič, ki sta – kot uepešna, delovna in priljubljena – med načrtno najbolj oblatenimi osebami v Sloveniji in že marsičesa navajena. Ne gre pa samo za ponaredke, temveč tudi za zlorabljene simbole in podpise uradnih organov ter oseb in lažne, kaznive ter pregonljive obtožbe, ki nimajo nič z duhovitostjo, temveč so prikaz tistega najglobljega strahu, ki ga imajo rušitelji Mestne občine Koper. In ta je v demokraciji, ki jo bo konstituirana Občina Ankaran, kljub večletni totalitaristični akciji odcepiteljev, prinesla v novonastali občinski svet in občinsko upravo.
Demokratične volitve mogoče niso to, kar „so“ pričakovali?
In kje se drobijo sanje odcepiteljev, svetnikov demokratičnosti, ki so primorani k gverilski akciji diskreditacije dveh političnih nasprotnikov in tretje osebe, ki z volitvami nima celo ničesar? Sanje odcepiteljev Ankarana postajajo mora v točki spoznanja, da bo na oktobrskih volitvah, ki jih je kljub nasprotnim napovedim „dobro obveščenih“, razpisal koprski župan Popovič, obveljala strankarska demokracija. Tista oblika ustavne ureditve, ko posamezniki, organizirani v združenja, nastopijo na volitvah in s svojimi idejami, programi ali zavezami pridobijo glasove volivcev. Naenkrat se sfiži odcepitvenga logika, ki očitno ni do konca računala na najbolj preprosto zadevo. Da bodo volitve v Ankaranu namreč demokratično polje soočenja mnenj in stališč različnih strank, posameznikov in list, ki se bodo borile za sleherni glas volivcev. In glej ga zlomka, že zdajšnje raziskave, o katerih „mediji“ molčijo, kažejo na to, da bo tudi v Ankaranu obveljala demokracija in volja ljudstva, ki se nagiba k temu, da ne zaupa v celoti odcepiteljem in da bo nov občinski svet, organ, ki ga bodo sestavljali številni in ne samo „eden“.
Že videna taktika „manipulacija z zavestjo“
Taktika, ki so jo ubrali tisti, ki so se lotili zadnje diskreditacijske akcije, ni nova. Je večkrat uporabljena in s pomočjo medijev postala redna večletna praksa v primeru Popoviča in njegovih sodelavcev ali družinskih članov. Želja in naloga manipulatorjev je, da poskusijo vplivati na pozornost in zavest ljudi, zato se potrudijo, da vedno najdejo kanal in način, kako zavesti množico. Priročna je pri tem lokalna televizija, ki je vrhunsko sredstvo preusmerjanja pozornosti, še bolj pogosten pri tej obrti je lokalni časopis; tokrat se pozornost preusmerja z letaki. Način pa je vedno enak: nanizati vrsto sporočil, ki imajo nekaj pravih elementov (imena, priimki, ustanove, lokacije, itd.) in jih pomešati s povsem izmišljenimi trditvami ali sklepi ter tako ustvariti negativen stereotip s sugestijo o „nevarnosti“ napadenih, kjer je slednjim dana možnost, da lajajo v luno ali drugače povedano, da se branijo pred nečem, kar se ni možno braniti, saj gre za izmišljene stvari.
Mišič je roka sprave, kaj pa odcepitelji?
Zakaj najbolj podlo onesposobljanje Mišiča in blatenje Popoviča še pred uradno kandidaturo za župana občine Ankaran? Negativne konotacije, ki jih želijo doseči odcepitelji Ankarana, so trivialne in kažejo na nezmožnost ponujanja verodostojne politike. Eno so namreč sanje o idilični družbi, ki bo živela nad oblaki, kar je bila prodajna uspešnica tistih, ki so razdrli Mestno občino Koper. Drugo je realnost, ki kaže kruto obdobje prostorskega načrtovanja, razvoja dejavnosti, gospodarstva, zagotavljanja javnih storitev, vse to oteženo s centralizirano, birokratsko in brezpravno državo s selektivnim delovanjem. Morda je le slaba dva meseca pred volitvami napočil trenutek, ko so arhitekti sanjske družbe ugotovili, da bo tudi Občina Ankaran, kot novonastala občina, še celo bolj kot druge, delovala v zelo težkih pogojih. Še toliko bolj, ker bo zagledala luč sveta, ne da bi se predhodno razrešila temeljna vprašanja njenega obstoja: delitvena bilanca, proračunski viri, položaj italijanske skupnosti, razvoj pristaniške dejavnosti, so le nekatera izmed ključnih vprašanj, ki jih odcepitelji že zaradi svoje konfliktne narave ne bodo rešili. In prišli smo do glavne „težave“ Mišiča: gre za osebo, ki v nastanek nove občine vstopa odkrito, nekonfliktno, povezovalno in z zagotovilom koprske lokalne oblasti, da se bo še naprej gledalo na prostor kot celoto in da ne živimo v času, ko se moramo deliti, temveč moramo združiti moči za boljši jutri. Izvolitev Mišiča za župana Občine Ankaran, ki postaja iz dneva v dan najbolj racionalna in logična izbira, bi pomenila konec „vojne“ med sosedi, brati, sokrajani. Mišič bi iz Ankarana naredil karseda največ za dobro prebivalcev in kraja. Nasprotniki povezovalne politike pa bi konflikte z Mestno občino Koper še poglobili in s tem otežili življenje krajanov za vrsto let, saj je to edina točka, ki jo uspešno uresničujejo v zadnjih letih. Ni odveč pripomniti, da je pohabljena naložbena politika v Krajevni skupnosti Ankaran prav posledica konfliktnega odnosa odcepiteljev do mestne oblasti, ki kljub zagotovljenim proračunskim sredstvom za razvoj Ankarana, gre za več milijonov evrov naložb, si teh ne more privoščiti zaradi neprestanih groženj z odvetniki in t. i. „civilnimi iniciativami“. Si lahko predstavljamo koprske občane, ki vlagajo v skupni proračun, ki normalno razvija tudi Ankaran, nato pa si nekdo premisli in s pismom odvetnika pove: „to je zdaj naše, hvala lepa in nasvidenje“. Razumevanje teh delikatnih razmerij ni lahko, je pa zelo pomembno, da je javnost z njimi seznanjena.
Občina Ankaran je dejstvo, ampak kdo si jo je želel?
Nazadnje ni odveč spomniti na nastanek Občine Ankaran, ki je ustavnopravno gledano farsa, neslana šala, odsev države, ki je svoja lastna karikatura. Ustavno sodišče je Občino Ankaran ustanovilo zaradi procesne napake v parlamentu. Mnogi danes pozabljajo, tisti pristojni pa namerno zamolčijo, da se ljudstvo ni odločilo za ustanovitev nove občine, kot s ponavljajočo mantro želijo vtisniti v zavest družbe. Ankarančani po pravici povedano, niso niti bili poklicani k odločanju o ustanovitvi občine, ki jo je nato samovoljno ustanovilo Ustavno sodišče. Posvetovalni referendum že po svoji naravi in tudi v jezikovnem smislu pove, kakšen je njegov namen. O tem, kako je na podlagi referenduma posvetovalne narave, ko je Državni zbor RS – kot edini pristojen – povedal svoje, Ustavno sodišče ustanovilo občino, bodo vsekakor več povedali pravniki prihodnjih generacij. Ni možno sprejeti ali spoštovati dejstva, da Ustavno sodišče kot zakonodajalec odloča v postopkih, kjer niso pod vprašajem ustavnopravna vprašanja. Občina namreč ni ustavnopravna pravica! Da to počne v obdobju, ko Evropska unija promovira in podpira politiko prostorskih, narodnih, upravnih ali drugih integracij, je samo še dodaten kamenček v mozaiku razmišljanja, da smo trenutno družba, ki je izgubila kompas, in to ne po lastni krivdi. Smo talci organov, ki smo jih ustanovili in izvolili, da bi bdeli nad našimi pravicami in skrbeli za naše dobro. Ti nam danes dokazujejo, da smo kot narod ali posamezniki nemočni nad njihovo aroganco in nam jemljejo še tisto malo upanja, da bomo lahko o naših usodah lahko odločali sami. Do kdaj bo še tako?
