Vlada, Slovenska odškodninska družba, domači strankarski prvaki in korporacije, ki se zanimajo za nakup Luke Koper, se preprosto ne zavedajo, da sta obstoj in razvoj koprskega pristanišča v prvi vrsti odvisna od emocionalnega dojemanja prebivalstva na območju, kjer deluje, ne pa od nekakšnih racionalnih gospodarskih potreb ali sistema korporativnega upravljanja in nadzora. Vsi poskusi, da s časom zaplenjeno premoženje iz rok ustvarjalcev in lokalne skupnosti dobi legitimni obraz, so obsojeni na neuspeh. Koprsko pristanišče bo delovalo le, če bo v domačih rokah in bodo z njim upravljali tisti, ki lahko delovne interese povežejo z življenjskimi cilji.
Sila preprosto logiko lahko prenesemo tudi na druge gospodarske infrastrukturne sisteme, kot so energetika, ceste, železnica, letališča, gospodarjenje z vodami in odpadki. V vseh primerih gre za objekte in naložbe, ki izdatneje posegajo v življenjsko okolje, se z njim prepletajo in porajajo večna vprašanja glede uspešnega sobivanja. Slovenija preprosto nima ozemlja, da bi lahko vitalne naložbe gospodarske infrastrukture prenesla v nekakšno nemoteče zaledje, rezervat. Veliki gospodarski projekti so moteči, saj neposredno vplivajo na kakovost življenja prebivalstva in jih je mogoče uresničevati zgolj, če z ljudmi, ki bivajo v njihovem območju, dosežeš nesporno soglasje.
Prišli smo v obdobje, ko bodo interesi prebivalstva v vsakem pogledu prevladali nad interesi finančnega kapitala in prav je, da se tega zavedajo tudi odtujeni politični umi v Ljubljani in snovalci razvojnih strategij, pri katerih radi pozabijo na ljudi ter njihove dejanske življenjske potrebe. Namreč, prostorski razvoj neposredno na pragu bivališč terja visoko stopnjo poenotenja, ne interesov, temveč ciljev. In v kolikor bi slednji prinašali koristi le določeni skupini, potem je še kako na mestu vprašanje, zakaj bi jih podprli tudi tisti, ki od tega ne bodo imeli ničesar, razen motnje v bivalnem okolju.
»Ne na mojem dvorišču ,« je še kako jasno sporočilo, s katerim se soočajo vse razvite družbe. Efekt nimby (not in my back yard), kot so zgornje sporočilo poimenovali v stroki, če je pravilno usmerjan in propagandno podprt, lahko sproži val ogorčenja nepredvidljivih razsežnosti proti potencialnim investitorjem in njihovim projektom tudi drugje in ne samo na trenutno spornih lokacijah. V zadnjih nekaj letih se je to v Sloveniji pogosto potrdilo. Poglejte samo, na kakšne težave so investitorji naleteli pri umeščanju projektov vetrnih elektrarn, plinskega terminala, avtocest, con za predelavo in odlaganje odpadkov in še bi lahko naštevali.
In če se vrnemo nazaj na vprašanje obstoja koprskega pristanišča. Luka koper je zgolj podjetje, ki v njem izvaja pretovor, a z lokalnega zornega kota sila pomembno za življenjski standard na obali. Prav iz tega izhaja tudi temeljni motiv za sobivanje življa in gospodarske družbe, ki deluje pred vrati domov številnih Koprčanov in Ankarančanov. Omenjeni so pripravljeni spregledati in tudi prenesti marsikaj, kar moti njihovo bivanje in znižuje kakovost življenja. In to vse do tedaj, dokler bodo pristanišče dojemali kot svoje. Dokler bodo čutili, da koristi, ki jim jih prinaša, odtehtajo slabosti, ki so povezane z delovanjem takšnega giganta.
Pa vendar ne gre zgolj za finančni interes, verjetno slednji še najmanj vpliva na psihološki odnos prebivalstva do pristanišča in dela v njem. Pomembnejši je občutek, da je pristanišče dejansko v njihovih rokah in da z njim tudi resnično upravlja nekdo, ki mu lahko zaupajo, da ne bo izneveril njihovih potreb. Prav ta občutek pa je zaradi izkušenj v nekaj zadnjih letih postavljen na preizkušnjo. Kdo pravzaprav vodi in kdo nadzoruje pristanišče? So to še vedno ljudje, ki jim okoličani lahko zaupajo ali pa nekakšni običajni plačanci, ki za lastne materialne koristi služijo drugim interesom ? In od odgovora na to vprašanje bo tudi odvisna bodočnost pristaniške dejavnosti v Kopru.
Kako paradoksalno, nesmiselno, da ne rečemo celo absurdno. Usodo pristanišča lahko spodneseta že običajen dvom in gnev ljudi, ki živijo v njegovi bližini, podobno, kot se je to zgodilo s Kemiplasom pred leti.
Nihče več ne razume smisla nekega korporativnega vodenja, v imenu katerega ljudi slačijo kot gate, še posebej tiste, ki si drznejo razmišljati drugače, kot so zapovedali politiki v Ljubljani. V uprave in nadzorne svete gospodarskih družb dokazano tlačijo predvsem zaslužne za propad domačega gospodarstva in družbenega standarda; privatizacijske hijene, ki neusmiljeno žrejo ostanke. Cvetoče družbe spreminjajo v prevzemne tarče in seštevajo provizije na račun zastavljene nacionalne suverenosti. Luka Koper je evidentni primer, kako pohlep spravlja dobre družbe na kant. Vse pod krinko nekakšnih moralnih standardov naklonjenih privatizaciji, ki resnici na ljubo, nikdar ni imela privilegiranega statusa v naši ustavi.
Namreč, celoten privatizacijski proces, vsi zakoni in drugi predpisi za njegovo izvedbo, niso nič drugega, kot prostaško izigravanje ustave in nelegitimno razlaščanje tvorcev družbenega dobra.
Pravijo, da je leta 2004 generalni direktor Luke Koper Bruno Korelič obiskal takratnega predsednika vlade Antona Ropa. Slednji ga je baje vrgel skozi vrata, ker ni prikimal njegovemu videnju vodilne vloge države pri upravljanju Luke Koper. Danes objestneži Ropovega kova prihajajo k nam na Obalo in mečejo direktorje skozi vrata podjetij, če se ne podrejajo volji lobijev, ki preko Slovenske odškodninske družbe razprodajajo domačo gospodarsko suverenost. Nečemu podobnemu smo bili nedavno priča v Luki Koper. Kako dolgo še?
