O težavah, s katerimi se te dni sooča Slovenija seveda pišem iz ležerne varnosti slovenske obale, kjer se mi niti sanje ne, s čim vse se morajo spopadati ljudje po državi. Zato si lahko tudi privoščim malo bolj teoretično razglabljanje, saj se ne ukvarjam z ledom in snegom.
V ponedeljek sem pisal o človeški naravi, ki nas združi ob težkih trenutkih v blogu Še dobro, da tu in tam pride kaka katastrofa. Včeraj pa o potencialnih virih energije, ki bi lahko s kapilarnim pristopom olajšali težave teh dni v blogu Kaj če v Kopru odkrijemo toplo vodo?
Verjamem, da je šok današnjih “razvajenih” generacij ob pomanjkanju elektrike, zaprtih cestah in vseh drugih nevšečnostih toliko večji, kot bi bil pred stoletji. Živimo materialno lagodno življenje, ko nas večinoma ne zebe in večinoma nismo lačni. Ko se nam elektrika in druge ugodnosti zdijo samoumevne.
Prav zaradi tega in tudi zaradi spomina na varno socialistično preteklost današnje naraščanje revščine še toliko bolj bode v oči. Problemi, ki te dni pestijo večino, so za nekatere del vsakdana. Tudi glede tega vidika lahko samo teoretično razglabljam, ker si mi niti ne sanja, kakšni čarovniki morajo biti tisti, ki se prebijajo skozi mesec z nekaj sto evri.
Tako socialni kot energetski vidik sta dve iztočnici lekcije teh dni. Pomen solidarnosti in skupnosti ter pomen energetskega preloma in koraka naprej.
Na obeh poljih se lahko precej naučimo. V mesecih, ki prihajajo, pa bo temeljni izziv naše države ekonomski in političen.
Ko bo rešeno najnujnejše, bo prišel čas za analizo škode in ekonomskih posledic. Ali bo le-ta tolikšna, da bo dokončno pokopala že tako shirana podjetja? Ali bo to spravilo na kolena vse tiste družine, ki so se že brez tega s težavo prebijale skozi mesec?
Samo upam lahko, da se bomo prav vsi znali osredotočiti na najpomembnejše. Od državnega vrha in birokratskega aparata prek gospodarstva do celotne skupnosti.
Samo upam lahko, da bo postavljena na stran škodoželjnost in nevoščljivost ter stara sovraštva. Da bomo tudi preučevanje preteklosti postavili na drugi tir in da bomo nehali sanjati o tem, kakšna bi morala biti naša prihodnost.
Skratka, samo upam lahko, da že enkrat pride na vrsto sedanjost.
Razpeti smo med različnimi pogledi na preteklost in prihodnost. Tako, da pozabljamo, da živimo danes.
Kaj pravite, je dovolj hudo (v vseh pogledih), da se že kaj naučimo?
—
Sebastjan Jeretič
Preberet pa lahko tudi:
Še dobro, da tu in tam pride kaka katastrofa.
Kaj če v Kopru odkrijemo toplo vodo?
