Napadi se dogajajo ciklično in stilsko popolnoma značilno za skupino tistih, ki skušajo razjedati njegovo avtoriteto, verodostojnost, predvsem pa ugled, ki si ga je v desetletjih vrhunske in zavidljive znanstvene kariere pridobil v svetovnih znanstvenih krogih, zlasti na področju matematike oz. teorije grafov, kjer Marušič velja za svetovno prepoznano ime. Ko govorimo o svetovnih dosežkih hitro najdemo odgovore in verjetno tudi razloge periferne privoščljivosti, ki se zganja nad njim.
Rušenje Marušiča poteka po utečeni praksi v Sloveniji, kjer domala vse medijske, sodne, izobraževalne, družbene in druge niti, držijo v rokah ene in iste skupine iz ozadja. Začenja se z anonimkami, ki nimajo nobene dejstvene podlage, vendar kljub temu postanejo izhodišče za javno – medijski linč, nadaljuje pa se s pismi „zaskrbljenih“, ali celo s peticijami, h katerim resnici na ljubo pristopi le peščica ljudi, praviloma takih, ki so izgubili nadzor nad nebrzdanim trošenjem javnega denarja, ali takih, ki so zavedeni z nepopolnimi informacijami. Vse to je dovolj, da nič krivega sluteč posameznik pristane na naslovnicah časopisov ali med nosilne televizijske prispevke, kjer je prikazan kot najslabši človek v državi ali celo na svetu. To se je in se še dogaja rektorju Marušiču, ki so se ga lotili posredniki pri pri ohranjanju dosmrtnih, v veliki meri družinskih privilegijev, ki si jih nekateri lastijo pri javni Univerzi na Primorskem.
Izjemno zanimiv je namreč pogled na drugo stran, na stran obtoženega in omalovaževanega rektorja Marušiča, ki doživlja pravo medijsko blokado, s katero so se na primer že nekaj let nazaj soočili pri Mestni občini Koper, kjer nima pravice niti do lastnega mnenja. Kaj šele do dejstev, dokazov, dokumentov, ki veliko večino obtožb zatrejo že v kali in bi v normalni medijski krajini pripravljavcem vesti dali jasno vedeti, da so z izbiro sogovornikov zelo zgrešili. Kot šala izpade današnja Državljanska pobuda za evropsko medijsko zakonodajo, preko katere se želijo na evropski ravni ohraniti mediji, kot neodvisni od političnih centrov moči. V primeru Marušiča imamo ravno obraten položaj, ko mediji uporabljajo zgolj diktafone za prepis in objavo stališč izključno političnih centrov moči. Ne moremo se namreč slepiti, da so imena, kot so Lucija Čok in njeni sorodniki, Rado Bohinc ali številna druga, ki so danes zelo zaskrbljena nad rektorovanjem Marušiča, odraz civilizirane akademske razprave. Očitki o „čistkah“, „nepotizmu“, zapravljanju javnega denarja, s strani prav tistih, ki so se v zgodovini Univerze na Primorskem zapisali s točno temi dosežki, so ne le čudni, temveč pogumni in predrzni. Logično je, da je njihov namen izključna medijska promocija, z brezskrbnostjo nad tem, da bo kdo sploh vprašal, kaj šele raziskoval o dejanskem stanju. Opozoriti je treba tudi na to, da Univerza na Primorskem, kot ostale slovenske univerze, deluje preko organov, ki so upravni odbor, senat, študentski svet in rektor. Na teh organih, ki so realno, zakonito, raznoliko in demokratično predstavništvo vseh zaposlenih, raziskovalcev, akademskih in pedagoških delavcev ter študentov, se o „zaskrbljenosti“ avtorjev peticije in njihovi akviziterski vnemi, da bi nanjo vpisali nekaj imen, resno sploh ni možno pogovarjati, kaj šele, da bi se sprejemali kakšni sklepi v tej smeri.
Z namenom, da bi Marušič javnosti predstavil pravo plat zgodbe, je Univerza na Primorskem javno obelodanila nekaj izredno zanimivih in za razvoj javnega diskurza zelo pomembnih dopisovanj med novinarji in rektoratom, ki so dostopni s klikom na naslednji povezavi.
Nasploh zanimive so številne druge informacije, ki jih je v zvezi z obtožbami zoper Marušiča možno dobiti samo na spletni strani Univerze na Primorskem. Gre za drugo plat, s pomočjo katere si lahko vsak čisto sam ustvari objektivno sliko nad celotno zadevo.
Na zadnje se bomo le retorično vprašali, ali „imperij“ vrača udarec in koliko so povezani zelo živčni, agresivni in brezkompromisni napadi, ki so se v približno enakem obdobju in na zelo podoben način zgodili koprskemu županu Borisu Popoviču, odpoklicanemu direktorju Luke Koper Gašparju Gašparju Mišiču in rektorju Univerze na Primorskem Draganu Marušiču. Povsod so ključno vlogo odigrali mediji, ki so se odzvali na odzive tako ali drugače „zaskrbljenih“. Kdor je danes lastnik ali upravljavec medijev, je tudi lastnik resnice. Čeprav je ta le manipulacija, namenjena doseganju političnih in klientelističnih ciljev.
