Ne spomnite se? Ja, dolgo je že tega. Množični mediji so odigrali zelo pomembno vlogo v modernizaciji zahodne družbe. Njihovo zgodovinsko vlogo so preučevali mnogi sociologi in kulturologi.
Če bi kdo želel osvežiti pogled na vlogo medijev v njihovi odgovorni dobi, ko so pomembno oblikovali naš sedanji način življenja, lahko prebere kako delo velikana sociologije Jürgena Habermasa.
In kako je z mediji danes? Kot smo poudarili v ponedeljek in včeraj mediji danes vladajo naši državi. Medijske zgodbe ustvarjajo našo družbeno realnost, saj se ljudje pretežno še vedno zanašajo nanje, ko je govora o glavnih temah našega vsakdanjika.
In ne le ljudje, predvsem večji del politike se trese ob njihovih prispevkih in sledi trasi, ki jo mediji betonirajo s svojimi kampanjami.
Toda, ali so še vedno tako odgovorni, kot so bili v svoji zgodovini? Ali se še vedno držijo pravil, ki so jih postavili njihovi predhodniki?
Teorija pravi nekako tako: medijski prispevki morajo temeljiti na preverjenih dejstvih.
Jasno, sicer bi bili mediji le podaljšek gostilniških razprav, ko je vsaka čenča pač zgodba, ki se vrti zaradi potešitve človekovih psiholoških potreb po opravljanju.
In kako se torej te teorije držijo mediji danes? No, že če površno pregledate medijske prispevke, kaj hitro opazite, da se kar vrstijo fraze kot je “domnevno…”, “govori se…”, “po še nepotrjenih informacijah…”.
Jasno, osnovna disciplina, v kateri danes tekmujejo mediji, je hitrost. Kdo bo prvi objavil? Karkoli. In kakorkoli.
Danes enostavno ni časa za preverjanje dejstev, saj bo govorico objavil nekdo drug. In zato se mediji odpovejo maksimi, da lahko objavijo samo informacije, ki so jih preverili in za katerimi stojijo verodostojni viri. Če bi se držali tega zlatega pravila, bi jih enostavno povozila konkurenca.
Mediji zato niso več tisto, kar so bili. Niso več odgovoren steber družbe, ki skrbi za preglednost, nadzor, obveščanje o pomembnih zadevah.
Postali so biznis. Edina vloga, ki jo mediji igrajo danes, je ustvarjanje gledanosti in branosti. In na podlagi tega naslednji korak: prodajanje oglasnega prostora. Samo to je še pomembno.
Zato se več ne ukvarjajo z dejstvi, pomembna je le zgodba. Zgodba, ki zabava ljudi in pritegne njihovo pozornost. Današnji mediji se ukvarjajo z dejavnostjo, ki so jo analitiki poimenovali infotainment. To je skovanka iz besede information, torej informacija, in entertainment, torej zabava.
Tako lahko na televiziji gledate spektakle in v časopisih prebirate govorice.
Kako je recimo mogoče, da časnik Dnevnik sredi lanskega poletja objavi članek, v katerem novinarka Tatjana Tanackovič napiše bedarijo, da naj bi župan Boris Popovič, medtem ko je na bolniškem dopustu, po govoricah, ki so ji prišle na uho, z družino počitnikoval v Turčiji?
In to ne da bi preverila pri občinski službi za odnose z javnostmi, ali te govorice držijo ali so čista izmišljotina.
Kako lahko en medij objavi kaj takega? In to so objavili na isti dan, ko ga je na domu, kjer je bil na bolniškem dopustu, obiskala inšpekcija ter preverila, da je res doma.
O tem primeru je jasen blog napisal Roni Kordiš Had, ki sicer izpostavi, da ni naklonjen županu. In kljub temu je pravilno poudaril, da je tako medijsko obnašanje nesprejemljivo.
In kaj nam torej ostane danes?
Ostane nam orodje, ki nam omogoča, da dejstva in zgodbe preverjamo sami in se nato sami odločimo, čemu bomo verjeli. Sami odločimo, kaj je resnica, kaj pa laž.
Ostane nam internet.
Internet nam omogoča, da tekmujemo z medijskimi natolcevanji. Omogoča nam, da recimo o nekem primeru objavimo čisto vse dokumente. Tako smo na našem portalu prikazali čisto vse dokumente in celo tajne telefonske prisluhe v primeru Rumena noč. In naj si potem javnost sama ustvari svoje mnenje.
Je pa res, da to od nas terja precej več energije. Precej lažje je bilo, ko smo se lahko zanašali na medije in življenje spremljali prek njih. Danes iskanje resnice terja energijo, terja čas. Da bi se sami prebili skozi dokumente in preverili dejstva, se moramo za to potruditi.
In prav zato se večina ljudi preda. Čeprav vedo, da medijski prispevki niso čisto zlato, kljub vsemu še vedno podležejo in sprejmejo zgodbe, ki jih servirajo mediji. Ker je tako pač lažje. Ker je tako enostavneje.
Komu ali čemu lahko torej verjamemo danes?
Ni tako enostavno odgovoriti na to vprašanje. Verjamemo lahko le tistemu, kar smo sami natančno preverili. Torej lahko verjamemo le malo stvarem, saj ima vsak izmed nas svoje delo, družino, prosti čas…
In zato ljudje nimamo časa, da bi vse družbeno pomembne zgodbe sami analizirali in se prebijali čez dokumente in druge dokaze. In ne le, da nimamo časa, nimamo niti volje za kaj takega. Zakaj pa bi? Saj to ni naša naloga. Prav za to naj bi imeli medije.
Zato je dejstvo, da mediji danes več ne opravljajo svoje odgovornosti, ki so jo zgradili v zgodovini, še toliko bolj pereč problem.
Kaj torej storiti? Edino kar imamo še na voljo je zato predvsem naslednje.
Lahko verjamemo rezultatom dela, ki so vidni. To je še zadnja točka, na katero se lahko zanesljivo opremo.
In dokler ne bo nekaj novega nadomestilo družbeno vlogo, ki so jo v preteklosti igrali mediji, je to tisto, na čemer lahko stojijo naše presoje. Rezultati.
