To gre delno verjetno pripisati njuni značajski podobnosti, njunemu aktivizmu, podjetnosti in podjetništvu, iz vrst katerega oba prihajata, pa tudi prepričanju, da je potrebno usklajeno delovanje vodstva luke in občine, če želimo odpreti razvojne možnosti za pristanišče, za mesto in za občino. Jasno je, da so s konflikti in metanjem polen pod noge prizadeti tako interesi občine kot Luke Koper. In seveda interesi države Slovenije, čeprav se zdi, da politiki, ki se menjujejo v vodstvu slovenske vlade, tega ne vidijo in celo podpihujejo konfliktnost med občino in luko. Tako se bijeta dve filozofiji, dve prepričanji: da je luka tujek v telesu lokalne skupnosti in da so lahko medsebojni odnosi le minimalni in zgolj simbolični, in prepričanje, da sta pristanišče in mesto med seboj tesno prepletena in da je tu potrebno sobivanje, nenehno dogovarjanje in sodelovanje.
Že bežen pogled zračnih (letalskih) posnetkov koprske občine nam razkrije mnogo več, kot bi lahko pričakovali. Območje, ki ga zaseda Luka Koper, je po površini precej večje, kot pa območje, ki ga zaseda mesto Koper s primestjem. Med Luko in koprskim urbanim predelom praktično ni ostrih meja. Luka Koper se zajeda v mesto, tovorni promet za Luko in iz nje pa je na območju luškega vhoda z mestno vpadnico del urbanega prometa. V dobrem in največkrat v slabem.
Tudi morje je skupno. Koper je prav zaradi razvoja tovornega pristanišča izgubil velik del neposrednega dostopa do morja, nekoč otoško mesto je postalo večinoma celinsko. Ko je Slovenija »izgubila« Trst, je morala dobiti nadomestni izhod na morje, svoje pristanišče, zato pa je v veliki meri »žrtvovala« nekdanji otok. Prebivalci Kopra so morali sobivati s svojim pristaniščem in pristanišče s prebivalci. Mnogo ljudi je delo našlo prav v dejavnostih samega pristanišča in v dejavnostih, povezanih z njim. Delavci so gradili in tudi zgradili pristanišče. Ti delavci pa so tudi koprski občani.
Prav zato se zdi povsem logično, da delujeta občinska in luška oblast usklajeno, da se koprski župan opredeljuje do razvojnih možnosti pristanišča, ki vplivajo na življenjske pogoje Koprčanov. Dobri ali vsaj sila konstruktivni odnosi med vodstvoma luke in občine so zato življenjskega pomena za obe strani. Za večino preteklih vodstev Luke Koper tega ne bi mogli trditi. Na deklarativni ravni so se z županom in njegovimi pogledi morda celo strinjali, a dejanja so kazala povsem nasprotno resnico. Navkljub temu, da je šel vsakokratnemu vodstvu Luke župan kar na roko, zadnjič ko je občina prižgala zeleno luč za daljši prvi pomol, ki bo najmanj zvočno in svetlobno onesnažil nov del mesta , so eden za drugim skoraj vsi držali figo v žepu. Resda so občini plačevali nadomestilo in koncesnino, financirali marsikatero društvo in klub ter projekt prebivalcev, pa vendarle župana niso jemali povsem resno kot enakopravnega sogovornika. Predvsem pa niso želeli sprejeti razlag o prednostih razvoja potniškega ladijskega prometa in nujnosti urejenega potniškega terminala. Namesto tega so dovolili, da je naša država (ne nazadnje gre zanjo) tuje ladjarje in turiste s potniških ladij kar nekaj let sprejemala v provizoričnih šotorih, kjer so opravljali carinske formalnosti, kjer so imeli na voljo plastična stranišča, kjer so bili izpostavljeni prepihu in poletni pripeki. To seveda velja tudi za carinike in policiste, torej državne uslužbence. Dokler ni prišel Gašpar Gašpar Mišič.
Gašpar Gašpar Mišič hvali delovanje in vizionarstvo koprskega župana in ni malo ljudi, ki jih to hudo moti. Ampak to ni nič novega. Koprski župan je za velik del nacionalne politike kamen spotike prav zato, ker je poskušal včasih tudi v boju s togo državno birokracijo in v sodelovanju z luko kaj premakniti, omogočiti, da bi se odprl prostor za pristanišče in za koprsko občino: v prvi vrsti z nesrečnim drugim železniškim tirom. In župan Popovič je pokazal, da ima trdno vizijo razvoja Kopra skupaj z luko. To je pokazal z gradnjo severne obvoznice, ki je vrnila mestu del odvzete obale. To kaže s politiko ladijskega potniškega turizma, s potniškimi ladjami za križarjenje in gradnjo potniškega terminala. Na srečo je v novem vodstvu Luke dobil sogovornika, človeka, ki ga razume, ki razume razvojni potencial pristanišča in ki razume tudi potrebe Koprčank in Koprčanov, prebivalcev drugih dveh istrskih mest, ne nazadnje pa tudi možnosti razvoja države Slovenije.
Ampak za del državne politike župan še vedno »ni naš«, ni del slovenske politične kaste, zato so vse njegove pobude pod drobnogledom, tarča kriminalističnih preiskav in podobna usoda čaka vsakogar, ki poskuša z njim sodelovati in mu pomagati pri razvoju občine, kaj šele pri razvoju države.
