»Včeraj so me iz Mestne občine Koper povabili, da prisostvujem uradni predaji namenu gugalnice za funkcionalno ovirane osebe, natančneje za osebe na invalidskem vozičku. Že samo dejstvo, da sem bila povabljena, me je kar pozitivno presenetilo. Odgovorila sem pritrdilno, torej, da z veseljem pridem. Ob povabilu sem takoj razmišljala, kako sem lahko srečna in ponosna nase, da sem občanka Mestne občine Koper. Ponosna sem tudi na mesto Koper in na celotno Mestno občino Koper, ki postaja vedno bolj prijazna do vseh funkcionalno oviranih oseb.
Ob prihodu na slovesnost so me zaprosili, da bi sodelovala pri demonstraciji delovanja gugalnice. Gugalnico so varnostno ustavili, pritrdili s kavljem na tla, odprli njen zadnji del in jaz sem se varno zapeljala nanjo. Dvignili so klančino, jo pritrdili tako, da so jo zaprli z zadnje strani in sprostili s kavlja na tleh. Pa so me zazibali… Vau, kakšen občutek. V mislih sem se odpeljala kar več kot 30 let nazaj, ko sem se z družino prihajala gugati prav na to mesto. Ja, ampak na čisto pravo gugalnico, na katero me je tedaj posedel oče, brez vozička. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom nekega dne imela možnost in privilegij se gugati s čisto pravo gugalnico in to s takšno, na katero se bom lahko kar zapeljala z vozičkom. Naravnost fascinantno, vam povem. Občutek sem imela, kot da lebdim nad tlemi, kar je bilo dejansko res in počutila sem se, kot da je ves svet moj. Počutila sem se kakor ptica z velikimi lahkotnimi perutmi.
Po enkratni življenjski izkušnji sem bila z vseh strani obdana z novinarji. Podala sem nekaj izjav za medije in izmenjala kontakte za morebitno nadaljnje sodelovanje. Pri tem sem spet imela čast počutiti se slavno. Ja, počutila sem se slavno in ponosno nase, da imam čast deliti s širšo javnostjo svojo intimno izkušnjo, kako je leteti in biti ptica z lahkotnimi peruti.
In nenazadnje sem imela čast spoznati gospo Aleksandro Pinterič, direktorico Zavoda Vista iz Murske Sobote. Povedala mi je nekaj besed o poslanstvu in viziji zavoda. Dogovorili sva se za nadaljnje sodelovanje. Tudi mene namreč prav tako zanima način podajanja življenjskih vrednot vsem starostnim skupinam in medsebojno sodelovanje funkcionalno oviranih oseb z vsemi človeku pomagajočimi in izobraževalnimi ustanovami, ki so, v tem podivjanem svetu, vse bolj čudne, kot čudežne.
Spet sem se počutila enako hodečim.«
Slađana Grdjan
