Sodba višjega delovnega sodišča, ki so jo v sredo najprej prejele Finance, namreč ugotavlja, da je stavka, ki jo je Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti Luke Koper izvedel v letu 2011, nezakonita. „Viri“ iz Kopra pa menda pravijo, da so žerjavisti blizu Mišiča. Sklepi slovenskega javnega prostora so torej „logični“ in smo jih že ugotavljali v preteklosti: Mišič je kriv in krivi so tudi žerjavisti. Zgodba, ki bi bila v trezni presoji celo absurdna, je za potrebe dnevne očrnitve Mišiča, ki poteka z odličnim ritmom, celo paradoksalna. Rdeča nit ocene Mišičevega dela je taka: Mišič ni zaslužen za povečanje prometa, to je podedoval; Mišič nima nič s poglabljanjem, s katerim se je odlašalo več let, to bi tako ali tako prišlo; Mišič je kriv za povečanje plač zaposlenim; Mišič nima nič s tem, da je nadzorni svet potrdil večletni načrt dela; Mišič je kriv, da se načrt dela ni sprejel prej; Mišič je kriv, ker se ni udeležil sanacijske javne akcije; Mišič je spet kriv, ker se je udeležil neke druge akcije, saj se je le promoviral; Mišič je kriv, ker ni dal denarja za Olimpijo; hkrati je za protikorupcijsko komisijo preventivno kriv, če bi ta denar dal; Luka Koper je zmagala tožbo proti žerjavistom in kljub temu, da je Mišič trenutno direktor družbe, je spet kriv; kriv je, ker ni še tožil, kriv bo, če bo tožil in tako naprej…
Ta nesmiselna intelektualna akrobacija, ki taksativno in vedno izhaja zgolj iz osebe – Mišiča, in ne iz dogodkov ali ravnanj, dejansko postaja vsak dan bolj zanimiva. Hvalnica norosti, „gašparjeva satira“ ali nebrzdana stigmatizacija dosega takšne razsežnosti, da je dejansko sprožena kolektivna norija, kjer ni več možno ločiti stvarnosti od fikcije.
Aktualnost in pozaba
Niti četrtka nismo dočakali brez Mišiča na naslovnicah številnih medijev. Ti se kar neposredno sprašujejo, ali bo „Mišič tožil svoje žerjaviste“. Oglasil se je tudi nekdanji predsednik uprave Luke Koper Gregor Veselko, ki je s pravnomočnostjo sodbe zadovoljen, saj da ki je cel čas trdil, da je stavka nezakonita v vseh točkah, nerealna in naj bi sodišče to končno potrdilo. Ko se prefinjenost selekcije informacij po eni strani z natančnostjo nanotehnologije loti izbire faktov, ki so jasno namenjeni diskreditiranju Mišiča, se po drugi strani ta spremeni v najbolj ruralno rokodelstvo, ko se to nesrečno dejansko stanje nikakor noče ujemati z „misijo GGM“. Tisto množično in trenutno najbolj v modi akcijo, ki je namenjena samo rušenju Mišiča.
Veselko, ki je končno prišel do svojega zadoščenja, saj je odnos direktor – sindikat zreduciral na čisto osebni boj za takšno ali drugačno prevlado in na „zmago“ čakal nekaj let, ima povsem prav pri ugotavljanju, da je bila stavka po ugotovitvah sodišča nezakonita. Kot večina medijev, ki je o zadevi pisala bodisi brez poznavanja sodbe, bodisi z namernim ignoriranjem njene vsebine (kaj od tega je sploh slabše?), je Veselka s pridom uporabila pri „misiji“. Pravnomočna sodba namreč prav nikjer ne ugotavlja, da je bila stavka nezakonita v vseh svojih točkah, še manj pa, da je nerealna, temveč določa, da je celotna stavka nezakonita, ker se je vleka nekaj vagonov, naloženih s pogonskim gorivom, zamaknila za pičlih nekaj ur, dokler stavkovni odbor ni razčistil vprašanja o obveznosti prekladanja tega konkretnega tovora. Enotedenska stavka, pri kateri se vsi dobro spomnijo, da jo je Veselko s svojimi ravnanji celo podaljšal, saj je njeno stvarnost več ali manj ignoriral prvih nekaj dni, je po ugotovitvah v celoti nezakonita zaradi nekaj urne zamude pri vleki nekaj vagonov.
V pravni teoriji je na abstraktni ravni taka odločitev ne samo nelogična, temveč absurdna, saj pravnomočno spreminja dejansko stanje. Čeprav je sodbo treba spoštovati in jo priznati, je treba izkoristiti tudi možnost, da se komentira. In komentiranje take sodbe je tako rekoč skoraj nemogoče, saj gre za pravno razrešitev neke konkretne, realne, človeške situacije, na način, da se realnost oz. dejanskost reducira na izpolnjevanje formalnih ali birokratskih predpostavk. Pogosto misel priznanega pravnega teoretika Albina Igličarja, da naj pravnik „razmišlja kot filozof in se izraža kot kmet“, lahko parafraziramo in pridemo do bolj realne „razmišlja kot politik in se izraža kot filozof“. Tragičnost take odločitve, ki vsekakor ustreza dnevni politiki, ki jo potihoma in v nekaterih primerih tudi ne, celo pozdravlja, bo imela za Slovenijo in za stotisoče zaposlenih daljnosežne negativne posledice. Žalostno je, da so se vsi osredotočili na Mišiča v občutljivem trenutku, ko je pravna praksa izoblikovala stališče, da je domala vsaka stavka v Sloveniji nezakonita. Podobne razloge, ki so v sodbi obveljali kot odločilni, bo bodoči tožnik lahko kadarkoli stresel iz rokava.
Spomini na Ankaran
Sodba je vsekakor čudna, nenavadna. Ampak ni ne prva, ne zadnja. Nekako smo se že navadili, da se pravosodna kreativnost pogosto izraža dihotomno. Vse je odvisno od strank v postopku. Spor po sebi v takem smislu niti ni pomemben, saj je važno le, kdo so stranke v postopku in v kakšnem časovnem kontekstu delujejo. Če smo sprejeli to, da ustavno sodišče zaradi procesne napake v parlamentu ustanovi občino (Ankaran), z vsemi posledicami, ki jih bo to imelo za družbo in ljudi, kako naj ne bi razumeli tega, da je stavka nezakonita zaradi zaradi nekaj urnega zamika pretovorne operacije, ki v poslovnem življenju Luke Koper ne pomeni dobesedno nič?
In sodstvo nam je dalo še eno lekcijo: sporazum med strankama ni vreden nič. Sodno ugotovljeno je namreč, da stavkovni sporazum, s katerim se je stavka poleti 2011 zaključila z obojestranskimi zavezami stavkajočih in Veselkove uprave, med katerimi je bila tudi ta, da se uprava odpove vlaganju morebitnih odškodninskih zahtevkov zoper stavkajoče, nima skoraj nobene vrednosti. Sodišče je namreč „ugotovilo“, da ima tožnik, kljub pogodbeni zavezi, pravni interes za vlaganje tožb.
Bo Mišič tožil?
V tekmi, kdo bo bolj pameten pri nalaganju tega ali onega Mišiču, je morda najbolj pogosta in hkrati najbolj plehka zahteva „angažirane javnosti“ po tožbi „njegovih“ žerjavistov. Jasno, da mora tožiti, trdi laična stroka, saj je stavka nezakonita. Nihče pa si po vsej verjetnosti ni pregledal zadevne sodbe, ki Luki Koper daje zadoščenje, vendar praktično ni možno govoriti o realnem temelju za odškodninske tožbe. Kot prvo, je sodišče za enkrat ugotovilo pravni interes Luke Koper zgolj za primer ugotovitvenega zahtevka v sporu s stavkajočimi. Kot drugo, pa sploh ni jasno, kakšna naj bi bila škoda za radi stavke. Ker teh podatkov zagotovo ni, saj se je v času stavke ugotavljal zgolj ocenjen izpad prometa, o konkretni škodi se lahko zgolj ugiba. Da bi se pa ta, v kolikor je res nastala, natančno izračunavala po treh letih pa je praktično nemogoče. In kot po vsej verjetnosti tisti, ki od Mišiča zahtevajo vložitev odškodninskih tožb, tega ne vedo, je protipravnost zgolj eden od elementov za ugotavljanje nastanka škode v civilnih procesih. In za konec ključno vprašanje: če je Veselko vedel, da je stavka nezakonita v vseh svojih točkah, zakaj ni vložil zahteve za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se delavcev prepovedalo stavkanje? Ali ni ravno s tem odlašanjem in začetkom pogajanj šele po treh dneh Luki Koper povzročil škodo? Vprašanje je na mestu, odgovori so tudi znani. Kaj bi sodišče v tem primeru razsodilo tudi. Odloča se o ljudeh in njihovi pripadnosti, ne o sporih. „Lačni sodniki podpišejo sodbo in bedniki so obešeni, da gre lahko porota jesti,“ Alexander Pope, angleški pesnik
