Res je, nekoč so bile sufražetke tiste, ki bi se jim morali zahvaliti, da imamo praznik, imenovan dan žena. Sufražetke so v bistvu predhodnice današnjih feministk, ki so se borile za volilno pravico in še za nekatere ostale osnovne pravice žensk.
Danes pa … No, danes so feministke dobesedno zbezljale – ne znajo se ustaviti. Ženske, ki bi jim bilo bolje reči »moškinje«, zasedajo najvišja mesta moči in oblasti in na ta način posredno sesuvajo družbo in se (nezavedno) sadistično izživljajo nad moškimi. Seveda je v ozadju vseh teh (pro)feminističnih zdrsov znamenito zavidanje penisa. Ampak kdo bi dandanes še verjel Freudu?! Toda normalnih, torej feminilnih/ženstvenih žensk domala ni več. No, tudi pravim moškim so dandanes šteti dnevi. In potem je jasno, da nič ne »laufa«, vsi podsistemi se nam sesuvajo … Povsod se zalomi! »Ta kratko« pa navadno »potegnemo« moški (in ženstvene ženske). »Moškinje« se vse bolj izživljajo nad nami, moškimi, po drugi strani pa tudi zasmehujejo normalnost v ženstvenih/feminilnih ženskah.
Pravica za “koroške dečke”
Pa da ne bo sedaj kdo mislil, da imam v mislih koprskega župana Popoviča. V teh kontekstih imam v mislih kar sebe. Domala eno leto se borim za »koroške dečke« (za normalne, tradicionalne družine z obema staršema – moškim očetom in žensko mamo – pa že skoraj 10 let); in odvetnica CSD Velenje Simona Marko me toži! In nisem edini – tu je še moj sotrpin Franci Donko, zagovornik pravic starih staršev teh »koroških dečkov«. Seveda ima v ozadju veliko »moralno podporo« (beri: »šuhtanje«) vseh tistih feministk, ki že vsaj deset let »ubijajo« normalno, tradicionalno družino v vseh teh novodobnih družinskih zakonikih.
Nedavno sta se na zasedanju evropskega parlamenta v Bruslju sprla poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke in njegova španska evroposlanska kolegica Iratxe Garcío Pérez. Prvi je, sicer zelo nespretno, trdil, da so ženske manjvredne od moških in je prav, da zaslužijo manj, kar je, logično, (pro)feministično Španko razjezilo.
»Seveda morajo ženske zaslužiti manj od moških, saj so šibkejše, manjše in manj inteligentne, zato morajo zaslužiti manj. To je vse,« je nespretno bluzil Poljak.
Vročekrvna Španka mu seveda ni ostala dolžna: »Dragi poslanec, po tvojem mnenju ne bi smela imeti pravice, da sem danes tukaj kot poslanka tega parlamenta. In vem, da te to boli. Vem, da te boli in moti, da lahko danes ženske sedimo tukaj in predstavljamo evropske državljane z enako pravico, kot jo imaš ti. Tukaj sem, da branim vse evropske ženske pred moškimi, kakršen si ti«.
Psihoanalitična dejstva o denarju
Psihoanalitična »dejstva« okrog denarja in zaslužka so v resnici bistveno drugačna. Po Freudu je sicer temeljni simbolni zastopnik denarja drek(ec), ki ga »mali sralec«, kot se je izrazil Mladen Dolar v svoji knjigi O skoposti (2002), »daruje« mamici v kahlico, v zameno pa dobi materino ljubezen. Denar je po drugi strani – in to je bistveno! – tudi simbol moškega spolnega organa. Denar mora po tej psihoanalitični logiki imeti moški, zato da ga daje ženskam v njihovo (mednožno) »denarnico«. Ženske so zaradi svoje genitalne oz. vaginalne »ne-celosti«, kot se reče v psihoanalizi, »sprejemajoče«. Pravi moški pa je »dajajoč«, ker je njegov penis »aktivno-dajajoč« – ženska pa po logiki njene »sprejemajoče« vagine »pasivno-sprejemajoča«. Toda če ženska dela, dandanes celo gara, ji pripada (za enako delo) enako plačilo kot moškemu. Je pa res, da (pravi) moški ženske z veliko denarja ravno ne obožujejo (ker se žensk z veliko denarja ne da ravno spraviti v znamenit dolžniški odnos – kar sicer tudi normalne ženske moti). Iz te libidinalne paradigme so seveda izvzeti priskledniki, ki ravno zato niso v ponos moškemu spolu. Treba je vedeti, da v mnogih azijskih državah (Pakistan, Indija …) pravi, družinski moški, ki – če nimajo denarja za vzdrževanje otrok, žene, družine – prodajo eno ledvico (ker imajo dve) za par tisoč dolarjev/evrov, da preživijo svojo družino. Tega ženske seveda ne delajo, kar je, psihoanalitično gledano, povsem logično.
Kar se tiče pameti – moške in ženske – naj na tem mestu ponovim svoj tvit: »Ženske niso manj pametne kot moški! Nimajo pa »rinjajočih« genitalij! S svojo pametjo niso tako prodorne kot moški!« Moški znamo – zaradi »rinjajočih« genitalij – prodorno uveljavljati svojo pamet in svoj »prav«.
To pa seveda ne pomeni, da smo bolj pametni kot ženske. Nekatere »blondinke« nas s svojo pametjo suvereno prekašajo (svojo malenkost bom iz te paradigme sicer izvzel), poleg tega nas pa še »vrtijo okrog mezinca« (v tem kontekstu pa sem tudi jaz še kako »krvav pod kožo«) … In prav je tako! Ženske so – torej ste, spoštovane ženske, – več vredne, niste »drugi spol«, kot je spodletelo trdila boginja novodobnega feminizma Simone de Beauvoir v svoji »psihotični« feministični bibliji Drugi spol (1949).
Dan žena naj postane praznik ženstvenih žensk
Dan žena naj (po)ostane (spet) praznik normalnih, feminilnih/ženstvenih žensk in naj se ne prelevi v »noč čarovnic« (kar se nam obeta), kot sem nekoč v oddaji Dobro jutro (na nacionalni RTV SLO) zaupal Ani Tavčar, kar je seksapilno voditeljico skoraj stalo oddaje/službe.
Moški pa … Ko sem bil nekoč soočen z moškim, ki je vzel očetovski dopust »v čast« novorojenega sina in šel z ljubico na morje, sem se komaj krotil, da mu ne bi razbil gobca. Mnogi moški namreč niso v ponos moškemu spolu. Spoštovane (normalne ženske), v imenu pravih moških in celotnega moškega spola se vam opravičujem, če ste v svojem življenju naletele na prave kretene. Vedite, da nismo vsi moški taki … In ne pozabite: ta tekst sem spisal tudi v imenu normalnih, feminilnih/ženstvenih žensk, ki se ne petelinijo kot nekatere latentno sadistične (pro)feministične »kokodajse«. *
Roman Vodeb
*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
