Spor med ključnima osebama današnje oblasti, predsednikom vlade Mirom Cerarjem in predsednikom parlamenta Milanom Brglezom, je v središče pozornosti postavil piarovsko preobrazbo premiera, ki jo lahko opazujemo zadnje mesece.
Po povsem klavrnem komuniciranju v prvi polovici mandata je vlada naredila kvantni preskok na tem področju, ki je izjemnega pomena za vladanje in predvsem za ohranjanje oblasti. In prav temu številni pripisujejo odločno zahtevo premiera Cerarja, naj Brglez odstopi z mesta podpredsednika stranke.
Ta zahteva je povsem pričakovana in morebiti za Cerarja celo nujna, za to lahko poudarim dva razloga. Prvi razlog je cilj piarovske preobrazbe. Če želi Cerar prepričati širšo javnost, da ni več cincajoči profesor, ki se stežka odloči že, katero kravato bo nosil, kaj šele o pomembnih državnih vprašanjih, temveč je postal močan in odločen voditelj, potem moram najprej vzpostaviti trdno disciplino v lastnih vrstah. In močan antagonist, ki si upa na zelo pomembni točki, to je sprejemanju zakona o tujcih, tako glasno in argumentirano oporekati voditelju, meče senco na podobo močnega voditelja. Ob tem je Brglez intelektualno in strateško najmočnejši človek SMC, intelektualno močnejši tudi od premiera.
Drugi razlog pa je dejstvo, da se predsednik vlade Cerar ob vsebinski praznini svoje politike in ob dejstvu, da ima njegova vlada zelo malo rezultatov, v tej končnici mandata lahko nasloni samo na disciplino. To je vse, kar mu bo v tem dobrem letu do novih volitev ostalo, ko bodo na dnevnem redu pomembne odločitve. Poglejmo samo primer reforme zdravstvene ministrice, ki jo strokovnjaki iz dneva v dan trgajo in prikazujejo, da gre pravzaprav za še en piarovski blef, saj namesto reševanja ključnih težav v zdravstvu uvaja nove davke in krči zdravstvene pravice, čeprav si ministrica upa brez sramu zatrjevati povsem drugače. Ko bo konec leta reforma v parlamentu, bo premier potreboval brezpogojno disciplino svojih poslancev.
Miro Cerar torej postaja politik. Prvi polčas je šel mimo brez strelov na gol, žoga je iz trenutka v trenutek bežala v avt in vladna ekipa se je morala učiti orientacije na igrišču, da je sploh ugotovila, v smeri katerega gola naj teče igra. Za politiko piar in komuniciranje seveda nista dovolj, politika potrebuje tudi rezultate. Toda ljudje so potrpežljivi, pripravljeni so celo ponovno voliti nekoga, čeprav se prvič ni najbolje izkazal. Šele s časom je pomembno, da poleg lepih besed in fotografij oblast doseže tudi konkretne rezultate. Zato bo za zaokrožitev prvega mandata Cerarju mogoče res zadostovala že piarovska preobrazba in bodo ljudje spregledali pomanjkanje rezultatov.
Ta piarovska preobrazba je namreč res zelo kvalitetna. Šolski pristop h komuniciranju kažejo tako izbire lokacij za posamezne izjave (recimo izjava o zakonu o tujcih pred azilnim domom), obkroženost s poslanci, ko predstavlja pozitivne novice (recimo napoved investicije v Hočah), uporaba videa in drugih orodij digitalnega komuniciranja in tako naprej. Skratka premier je naredil velik korak naprej v komuniciranju z obrtniškega strokovnega vidika, še več, viden je tudi napredek v vtisu in samozavesti, kar kaže na dober psihološki trening. Seveda bi bilo bolje, če bi mandat že začel na tak način, a sedaj je pomembno, da je popravil eno od svojih velikih pomanjkljivosti z začetka mandata. Ostaja pa še druga, to je vsebina njegove politike in pomanjkanje rezultatov, a kot rečeno, zna javnost to celo spregledati.
Ali je torej piar dovolj za moč?
Kratkoročno lahko piar prevlada tudi brez vsebine in omogoči celo nadaljevanje vlade po prihodnjih volitvah. Toda ali to res pomeni tudi moč? Ali v Sloveniji moč temelji na formalni poziciji predsednika vlade? Da bi nekdo bil res močan, ga morajo tako dojemati drugi igralci na političnem parketu. Tudi Pahor je bil predsednik vlade in sedaj predsednik države, pa ga drugi politični igralci ne jemljejo kot resnega sogovornika. Tudi ko je vodil vlado, so bistvene odločitve sprejemali drugi, ne da se zmenili za njegovo mnenje. Kar nekaj poznavalcev dogajanja v državnem aparatu in predvsem v državnih podjetjih pravi, da je enako tudi sedaj. Da torej Cerar ne odloča o ključnih kadrovskih in strateških odločitvah, temveč to počne krog, ki izkorišča njegovo politično naivnost in nepoznavanje razmer. Piar je torej lahko dovolj za nekaj zmag, nikakor pa ni dovolj za dejansko moč.
Vprašanje rezultata volitev prihodnje leto je vsekakor še povsem odprto. Vmesne raziskave javnega mnenja kažejo bolj na neko trenutno, spremenljivo stanje, ki pa se bo začelo kristalizirati šele v zadnjih mesecih. Sedaj namreč večina ljudi sploh ne spremlja politike, zanjo bodo pokazali interes šele v finišu. In takrat bo ključno eno samo vprašanje: kdo je alternativa Janezu Janši? To je namreč ključen okvir vsakih volitev pri nas zadnja desetletja.
Ali bo Miro Cerar zaprl prostor in se ohranil na poziciji alternative ali pa se bo ta prostor odprl in bo nanj mogoče ponovno startal Zoran Jankovič, ali bo priložnost poskusil zagrabiti Dejan Židan, ali nekdo povsem novi… O tem bomo govorili prihodnjo zimo, do tedaj pa lahko spremljamo preobrazbo nekoč prestrašenega profesorja v odločenega politika, ki vzpostavlja disciplino v lastnih vrstah, da bi jo lahko terjal od koalicijskih partnerjev, da bi lahko sploh zaključil ta mandat. Imate kokice pri roki?
Sebastjan Jeretič
