“Je treba delat, če hočeš kaj postat …” (Adi Smolar)
A včasih zna biti iskanje dela neprijetno opravilo, kar velja tako za Slovenijo kot za druge kraje po svetu. Želje in pričakovanja mnogokrat ne gredo z roko v roki z realnim stanjem na trgu dela. Časi, ko so marljivi delavci lahko delali v istem podjetju skozi vso poklicno kariero, se zdijo le še oddaljen spomin. Trg se spreminja, potrebno je sklepati strateška partnerstva, podjetja morajo biti fleksibilna, prav takšna mora biti tudi delovna zakonodaja. Vse to so dogme, ki so se zasidrale v našo zavest. Odhod in iskanje sreče predvsem v “bogatih” državah zahoda ni nek nov pojav, je pa še vedno povsem aktualen za mnoge, ki na domačih tleh niso uspeli najti zaposlitve, s katero bi si zagotovili dostojno življenje. Velikokrat slišimo zgodbe iz tujine. Te govorijo o delu in o bajnem zaslužku, ki je mnogokratni presežek tistega, kar se da zaslužiti doma.
Ali je v tujini res bolje? Se da dobiti delo? Se delavca spoštuje? To so vprašanja, na katera poskuša odgovoriti marsikateri posameznik, ki je bodisi nezaposlen ali pa le strašno nezadovoljen s svojo trenutno zaposlitvijo in se mogoče spogleduje z odhodom na zahod.
“Delo in pridnost so peruti, ki letijo čez reke in gorovja.” (Johann Fischart)
Prvi dnevi na tuji in celini so bili za mano, prvi vtisi pridobljeni, kotički z najboljšo kavo določeni. Naslednji cilj: najti zaposlitev, s katero bo mogoče pokriti vse stroške, ki jih prinaša življenje v enem izmed najbolj dinamičnih krajev sveta. Prihranki, s katerimi sem prišel sem, so bili namreč v veliki meri zastopani z denarjem, ki sem ga pridobil s prodajo svojega 13 let starega, a sicer precej zanesljivega sopotnika s primorskih cest, torej ne ravno visoki.
Iskanje dela v Kanadi vključuje enake korake kot iskanje dela doma
Brskanje po najbolj aktualnih zaposlitvenih straneh, pošiljanje prošenj in, kar je mogoče nenavadno za naše kraje, osebni stik s potencialnim delodajalcem. Slednje je videti tako, da se oborožen s svojim Kanadi prilagojenim življenjepisom podaš v enega izmed denimo lokalov, katerega okno krasi napis “help wanted”, ter s tresočim glasom prosiš za pogovor s poslovodjo. Po nekaj ponovitvah tresoči glas izgine in tako že povsem samozavestno oddajaš svoj življenjepis in kramljaš “bodočimi” sodelavci.
Uspeh iskanja je v veliki meri odvisen od lastnih pričakovanj in predvsem pripravljenosti na kompromise oziroma prilagodljivosti. Sam ob prihodu nisem imel posebnih pričakovanj in sem bil pripravljen za začetek poprijeti za kakršnokoli delo. Seveda sem imel nekaj idej o tem, kakšen naj bi bil idealen scenarij, pa vendarle. Ne bodi len sem tako že po nekaj dneh pekel kruh v idilični italijanski pekarnici. Zaslužek: 12 kanadskih dolarjev (CAD) na uro, kar je nekaj nad minimalno plačo v provinci Ontario, ki v trenutku pisanja teksta znaša 11,25 CAD na uro. Plačilo vsakih 14 dni, in sicer ob predpostavki, da tedensko nabereš dovolj ur, omogoča da z nekaj iznajdljivosti preživiš v mestu Toronto. Preden se komu doma zazdi postavka 12 dolarjev na uro tako privlačna, da bi že naslednji dan povedal šefu, kar mu gre, prodal kolo in vrtno kosilnico, spakiral volnene rokavice ter si kupil letalsko karto, naj povem, da je to postavka, ki v Torontu ne omogoča razkošnega življenja in silnih prihrankov. Za nas, ki smo v deželi zgolj kratkoročno in smo pripravljeni deliti kuhinjo in ostale bivalne prostore s sebi podobnimi, pa omogoča prav to … Prvovrstno izkušnjo tujine, spoznavanje ljudi in kulinarike z vseh koncev sveta, potikanje po galerijah, muzejih in skritih kotičkih mesta. Tudi kakšen izlet po napornem delovnem tednu v le nekaj ur oddaljeno neokrnjeno naravo je izvedljiv … Skorajda “la dolce vita”, bi lahko dejali, če le ne bi bilo sodelavcev, ki si skušajo tukaj ustvariti življenje in pričajo o nekoliko drugačni zgodbi. Po nekajletnem bivanje v deželi so mnogi še vedno brez urejenih papirjev in dovoljenj, brez katerih se tistih 11,25 CAD zniža tudi na 10 dolarjev na uro, mnogi od njih po nekaj letih še niso zapustili mesta, pa še tega ne poznajo toliko, kot sem ga z neko drugo vnemo spoznal jaz. Nikakor se mi torej ne zdi smotrno ločevati “tujine” in “domovine” po urni postavki. Nikjer na svetu ni lahko živeti življenja malega človeka, kot bi se lahko slikovito izrazili. Če živimo v družbi, ki se tega dejstva zaveda, a hkrati dela na tem, da omogoči sleherniku dostojno življenje, če živimo v okolju, kjer obstajajo ambicije in želja po nenehnemu razvoju, živimo na pravem mestu. Slovenija ali Kanada, Toronto ali Koper, z nekaj volje in prilagodljivosti so to vsekakor kraji, kjer okolje in družba omogočata pisanje zgodb, ki mogoče niso lahke, a so na koncu vendarle pozitivne.
“Vse, kar lahko dosežeš brez truda in dela, nima prave vrednosti.” (Joseph Addison)
Danijel Štukelj
Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
