Ljudje znamo biti zelo potrpežljivi. Dolgo znamo tolerirati neugodnosti in vztrajati v verjetju, da se bodo stvari spremenile. Ko pa razočaranje preseže prag naše potrpežljivosti, dokončno prekrižamo nekaj ali nekoga. Se je to zgodilo z našo demokracijo?
V prvem krogu predsedniških volitev je zmagala apatija. Katastrofalna udeležba kaže nevarno globino krize demokracije. Razočaranje nad državo in politiko je doseglo točko, ko je veliko vprašanje, kako obrniti ta trend. Ko nekaj ali nekoga prekrižamo, je to namreč skorajda pot brez vrnitve.
Saj se vam je kdaj zgodilo, da vas je kdo razočaral. Kako se je moral potruditi, da je povrnil vaše zaupanje in naklonjenost? Še toliko težje bo to dosegla politika, s katero imajo ljudje še bolj oddaljeno razmerje.
Po nekaterih raziskavah manj kot desetina ljudi sploh spremlja politiko, kaj šele da bi o njej aktivno razmišljali ali celo sodelovali. Le pikico bolje je na lokalni ravni, saj ureja bolj otipljiva vprašanja. Kako se izviti iz tega? Odgovora še ni videti.
Kdo in kako bo uspel ponovno navdušiti ljudi in pritegniti njihovo pozornost, je temeljno politično vprašanje prihodnjih let. Pri tem verjetno ne bo dovolj dejanska sprememba vsebine in učinkovitosti ter najbolj moderni trendi marketinga. Mogoče bi se morali ambiciozni politiki posvetovati tudi s kakim psihologom in preučiti strategije in metode zdravljenja depresije. Dokler politika ne bo znala v možganih ljudi sprožiti dopaminske bombe, ne bo poti iz krize naše demokracije.
Sebastjan Jeretič
