V zadnjem času se je »preklofalo veliko tipkovnic« – včasih bi se reklo, da se je »prelilo veliko črnila« – o predsedniku Borutu Pahorju, ki se sedaj kot vnovični predsedniški kandidat, ki se otepa funkcije moralne avtoritete. Kot kritični mislec (s psihoanalitično podstatjo) moram par stvari o Pahorju vendarle »zliti na papir« – beri: plasirati v medijski eter. Greh bi bil, če bi bil tiho – to tudi ne bi sodilo v moj moralni in kritični okvir. Ob tem se še zdi, da publicisti oziroma kritični misleci kar tekmujemo med sabo, kdo bo Pahorja bolj napičil. Tekmujeta Delov tandem Žerdin-Markeš, bivši »Delovec«, sedaj »Večerovec« Marko Crnkovič, »Večerovka« Svetlana Slapšak prav tako noče zaostajati – da ne omenjamo Mladininega Grege Repovža (sami levičarji!) … Zdi se, da se Pahor svojega zdrsa v kontekstu predsednika kot moralne avtoritete, zaveda prav toliko, kot se je zavedal zdrsa, ko je pred maturanti (in »ženo« Tanjo) evforično skandiral: »Ajde miška, to mi deli!«
Koncept predsednika republike/države Sloveniji je pri nas zastavljen malce ponesrečeno in hkrati tudi arhetipsko simptomatsko. Predsednik države naj bi bil nekakšen »oče naroda«, kar bi v psihoanalitičnem jeziku pomenilo, da ga domala vsi državljani simbolno (nezavedno) spoštljivo naslavljajo kot Očeta. Predsedniška funkcija ima v vsakem primeru moralno konotacijo, pa naj se Pahor tega otepa, ali ne. Kadar Pahor rabi »ovce« – torej volivce –, se nanje obrača, jih prosi, naj ga volijo, ko pa ga ti isti (običajni) državljani hočejo videti in sprejeti kot moralno avtoriteto, bi se pa tej funkciji kar izmaknil. In to je tisto perverzno, kar nas sili v kritiko tega – še enega – Pahorjevega zdrsa. To, da aktualnemu predsedniku ne godi funkcija moralne avtoritete, je čisto njegov problem – in to zelo specifičen problem – in hkrati pa tudi simptom (znanilec določene nezavedne dejavnosti). In logično je tudi, da se otepa funkcije oziroma »mandata« moralne avtoritete, ker on preprosto ni moralna avtoriteta – tudi zato ne, ker ne živi z »ženo« Tanjo, kljub temu, da je deklarirano njegova partnerica. Ampak, to, da politični veljaki »menjajo partnerice kot gate«, je očitno postala mačistična »vrlina« oziroma temeljna karakteristika mnogih slovenskih top-politikov, levih in desnih – vmes pa pade še kakšna »farmacevtka« … – in (lažna) sreča je popolna.
Šalo na stran! Kar deklerativno poseči v paradigmo imperativa predsednika kot moralne avtoritete, ker se nekemu predsedniškemu kandidatu to zahoče, je zelo ponesrečeno. V tej luči so seveda zelo ponesrečene tudi vse te libidinalne vratolomije sedanje predsednika Vlade Mira Cerarja. Vendar: če se Pahor nima za moralno avtoriteto – ker on res ni moralna avtoriteta –, je to definitivno njegov problem in to hud problem – in dobro bi bilo, da bi se v tej svoji zagati malce »po kmečko« vprašal: »Kaj (pa) če jaz nisem ravno rojen oziroma sprejemljiv za predsednika države?!« Ker: biti predsednik države je bila v primeru Boruta Pahorja od vselej »materina želja«, kot je Pahor sam priznal – in to takrat, ko je »kastriran« kot predsednik Vlade. Imeti materino željo ponotranjeno kot znamenito (Lacanv(sk)o) »željo Drugega«, je hudo narobe. Tudi Pahorjeva, vsem dobro znana, narcistična patologija izhaja ravno iz materine želje kot »želje Drugega«. Za slovensko državo (in narod) ni ravno dobro – celo nesprejemljivo je – menjati oziroma spreminjati koncepta predsednika kot moralne avtoritete, ker pač Pahor ne bi bil rad moralna avtoriteta. Ozirom: on bi že bil moralna avtoriteta, samo njegov dosedanji življenjski slog, njegove izjave in njegova dejanja ne sodijo v register moralne avtoritete. Torej je ta njegova želja celo zelo upravičena; s svojimi »miškami, ki naj bi mu ‘TO’ delale«, pač ne more in ne sme biti moralna avtoriteta – ker, če bi bil, bi porušil mnoge dosedanje normativne moralnosti. Vendar: inštitucija predsednika države se je vpeljala zaradi same države in državljanov, in ne zaradi nekoga (v tem primeru Pahorja), ki bi bil rad predsednik (in ki hkrati ne bi bil rad moralna avtoriteta).
Zdi se, da si Pahor predvsem želi, da bi si Slovenci njega hoteli/sprejeli za predsednika, kot da Slovenija dejansko rabi predsednika. Moje osebno mnenje, da še najmanj rabi Pahorja; je pa res – in to je treba priznati – da je Pahor sprejemljivejši od večine svojih protikandidatov ala Damjan Murko. Videti je, da se funkcija predsednika dotika src Slovenskih državljanov kot lanski sneg. In Pahor je v minulem mandatu dodatno poskrbel, da je za Slovence predsedniška funkcija razvrednotena na raven »devete brige« – predsednik bi bil lahko sedaj vsak »Bučko Pepi« … Medtem, ko je bil Kučan še nekako spoštovan (desnica ga v resnici šele sedaj totalno sovraži), Drnovšek je bil vsaj delno spoštovan, celo s strani desničarjev, Türk je zadržal (oziroma je to poskušal) neko digniteto – jeza desničarjev, da nimajo oni predsednika, je bila pred petimi leti tista, ki je Türka pokopala, kljub temu, da ni delal posebnih zdrsov (sploh pa ne tistega okrog »drugorazredne teme«, torej povojnih pobojih in rovu »Svete Barbare«).
Pahor pa je za mnoge »živi obup«, pravi pravcati »Bučko Pepi«, ampak še vseeno »dovolj dober«, celo neškodljiv. Neškodljiv zato, ker posebej škodljiv slovenski predsednik sploh ne more biti. Funkcija predsednika pa je ustavno zastavljena zelo »bojazljivo«, in to zato, ker so se v času pisanja Ustave desničarji (»pomladniki«) bali, da, če na prvih volitvah zmaga Kučan, ne bi imel preveč kompetenc. Torej: zato, da slovenski »oče naroda« nima pravih kompetenc, se imamo za zahvalit tranzicijski desnici oziroma takratni politični fobiji t. i. pomladnih strank. Zaradi tranzicijske »kučanofobije« sedaj niti nima smisla, da bi se ukvarjali s predsednikom države. Slovenci so, kar se tega tiče, postali totalno apatični, cinični – ker je pač vsek »Bučko Pepi« lahko predsednik države in ker je t. r. brez škode Borut Pahor predsednikoval kakor je pač predsednikoval. Skratka … – Pahor brez prave potrebe in smisla roma »iz Goričkega v Piran« in spotoma počne še raznorazne neumnosti … – no, saj kot predsednik države tako ali tako nima nič kaj bolj pametnega za počet. Zamislite si nekoga, ki ima nekaj na svetu tako zelo rad, da prepešači celo Slovenijo, da bi na koncu dobil tisto »liziko«, v Pahorjevem primeru predsedniško funkcijo. Njegova želja, da bi ostal predsednik – konec koncev, kaj pa bo drugega, če ne predsednik – je domala patološka. In … – ni dobro imeti predsednika, ki ima tako grandiozno željo, da bi ohranil predsedniško funkcijo. Ne pozabimo: ko je bil Pahor predsednik vlade, je za svojo politiko rekel, da je njegova »velika ljubezen« … Jaz pa – takrat, leta 2012: »Gorje narodu, ki ima za predsednika vlade politika, ki mu predstavlja politika veliko ljubezen.«
Vendar (potem, ko se je »nesrečni« Boštjan M. Zupančič s svojim pogledom na splav t. r. zaprl vrata v top politiko): če Pahor misli, da je najboljše za Slovenijo (in Slovence), da je ravno on predsednik države, celo legitimno razmišlja. In vsaka država, državljani, vselej izvolijo natančno takšnega/tistega predsednika, kot si ga zaslužijo – ker: kazen (za glupost) mora biti vzgojna!
Roman Vodeb
*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
