Še vedno se ni polegel prah po menjavi uprave v Luki Koper in delavski vstaji, ki jo je spremljala. Tudi nekateri politiki skušajo na tej temi pridobivati točke in pri tem napadajo državo, ki se je po dolgem cincanju le upala poseči v to pomembno podjetje. Predolgo je trajala samovolja delavcev in uprave, ki se jim je dozdevalo, da je podjetje njihovo in da so samozadostni.
Temeljni argument za menjavo, da je bil popolnoma zaustavljen razvoj pristanišča, ker se egocentrična uprava ni pogovarjala niti z državo, ki je lastnica, niti z občino, v kateri se nahaja podjetje, niti s poslovnimi partnerji… ni prepričal vseh. Toda ob pomembnih logističnih projektih, ki se odvijajo v regiji, je bila ta samovolja in vzvišenost enostavno preveč nevarna za slovenski prostor. Vlada je upravičeno posegla, ali je pri izbiri nove uprave imela srečno roko, pa bo pokazal čas. Pomembno pa je bilo presekati zadevo navkljub vsem tveganjem.
Delavci so seveda najprej pokazali zobe, čeprav niso več tako bleščeči, kot so bili pred številnimi aferami, ki so razkrile klavrno stanje v podjetju, od zlorabljanja najemnih delavcev in koruptivnih omrežij do pomanjkljive varnosti. Potem ko so nekateri predstavniki sindikata pred časom vabili župana Borisa Popoviča, da skupaj na noge dvignejo Primorsko in se nato zaletijo na volitve s populistično vstajo, so se po njegovi zavrnitvi obrnili v popolno vojno proti njemu. Sedaj pa se je zgodil nov zanimiv obrat.
Očitno so tudi v sindikalnih vrstah le ugotovili, da bo obramba njihovih delovnih mest terjala določena zavezništva. In vse kaže, da se razvoju pristanišča obetajo lepši časi, saj je za razvojne investicije bistveno sodelovanje podjetja, občine in države.
Zato je za pozdraviti njihovo odločitev, da so za delavskega direktorja izbrali enega županovih najtesnejših sodelavcev. Vojko Rotar, s katerim so delavci zamenjali predhodnika Stojana Čeparja, sodi v ožji županov krog in je poleg tega užival tudi popolno zaupanje direktorja Marjetice Gašparja Gašpar Mišiča, saj je bil praktično njegova desna roka v podjetju. Poznavalcem je bilo jasno, da se je za ureditev kake težave najbolj pametno obrniti nanj, saj je imel poleg zaupanja župana in direktorja tudi operativne sposobnosti, da je vsako težavo hitro rešil. Tudi v komunikacijski ekipi, ki skrbi za promocijo občine, je bila njegova vloga zelo pomembna.
Odločitev delavcev, da po obdobju vojne proti vsem za svojega predstavnika izberejo županovega človeka, predstavlja velik napredek. S tem, ko so naredili korak nazaj in s tem priznali, da je bilo njihovo pljuvanje po županu zgrešeno, so pokazali vsaj neko dozo zrelosti. In glede na velike komunikacijske in operativne sposobnosti Vojka Rotarja si lahko obetamo precej mirno nadaljevanje zgodbe v podjetju, ki so ga delavci z belo stavko postavili v precej slab položaj.
Podobnih ekscesov verjetno ne bo več, saj bo županov človek na čelu delavske ekipe zagotavljal pravočasen prenos informacij, ki bo preprečil širjenje laži, s katerimi so v preteklem letu sindikalisti v kolektivu širili sovraštvo do župana in vlade. S to navezo se bo župan lahko namreč takoj odzval in predstavil argumente za posamezne korake, s katerimi se bo skušalo povrniti sožitje med pristaniščem in mestom, ki ga je prejšnja uprava povsem porušila. Poleg tega bo tudi vlada na vrhu delavskih struktur imela pomembnega zaveznika, ki bo znal zadušiti laži in provokacije ter pravočasno pomiriti zaposlene.
Vsekakor se po času težav in pomanjkanju komunikacije, ki je zaustavilo vse razvojne investicije, sedaj lahko obetamo precej lepšo prihodnost podjetja in predvsem sožitje med pristaniščem in mestom. Končno so pri tem ključne prav kadrovske izbire in polno zaupanje, ki ga novi delavski predstavnik uživa pri županu, kar bo pomembno prispevalo k razvoju podjetja. Bravo delavci.
Sebastjan Jeretič
