Moj sin Timon se je pri dvanajstih letih že naučil nekaj pomembnega. Obstajajo situacije, ko med dvema možnostima nobena ni dobra. Ker ne gre za tvojo odločitev, ampak za odnos drugega do tebe. In kakorkoli se odločiš… je narobe.
Kako se je Timon to naučil? Če v šoli malo čudno sedi med kosilom in ga učiteljica vpraša, ali doma tudi tako sedi, noben odgovor ne pomaga. Če rečeš ne, sledi vprašanje: “Zakaj pa potem tukaj tako sediš?” Če rečeš da, pa sledi odgovor: “No, tukaj pa ne boš tako sedel.” Kaj mu torej preostane? Da je tiho in gleda v tla.
Pa ta vzorec situacije prenesimo na drugo temo. Pred leti, ko je tajkunski lastnik Kompasa MTS prodajal svoj objekt na Lazaretu, je Mestna občina Koper v skladu s postopki uveljavljala predkupno pravico. A se je zapletlo, saj je lastnik hotel prevarati občino. Najprej s prikrivanjem 99 letne najemne pogodbe, s katero je bila nepremičnina obremenjena, nato pa celo tako, da je v nasprotju s postopki dvignil sprva ponujeno ceno. Poleg tega je zahteval plačilo v nasprotju z zakonsko določenimi pogoji in postopki.
Strokovne in pravne službe so tak postopek zavrnile in predlagale uporabo pravnih sredstev za zaščito občinskih interesov. Stroka je torej zahtevala pravdanje. In kaj naj bi tedaj naredil župan Boris Popovič?
Recimo, da bi ignoriral stališče strokovnih služb in kar mimo predpisov naročil plačilo kupnine ne glede na oškodovanje občine. Kaj mislite, da bi se zgodilo? Verjetno bi bil obsojen na zaporno kazen. No, tega seveda ni naredil, temveč je sledil strokovnim službam in občina je sprožila ustrezne pravne postopke. In kaj mislite, da se je zgodilo? Ja seveda, župan je bil zaradi tega obsojen.
Obsojen je bil zaradi vere v pravno državo. Obsojen je bil, ker je občina vodila tožbo proti Kompasu MTS. Vem, da je že težko verjeti, ko na našem portalu pišemo o pravosodnih postopkih, saj vse skupaj zveni tako bizarno, da je res težko verjeti. A pri petkovi obsodbi je bila argumentacija prav ta. Občina je namreč na koncu pravdo izgubila (kar je stvar posebne zgodbe) in morala objekt odkupiti skupaj z zamudnimi obrestmi. Ker se je postopek zaradi počasnega pravosodja vlekel, se je nabralo kar nekaj obresti. In to je bil element obsodbe.
Sodnik je torej župana obsodil, ker je uporabil pravna sredstva za zaščito občinskih interesov. Pri tem sodnik ni uporabil sodnega izvedenca, ki bi strokovno preučil primer. Ni sprejel niti argumentov strokovnih služb, češ da ga ne prepričajo. Ne, njegov argument za obsodbo je, da bi župan zaradi svojih političnh izkušenj pač lahko vedel, da bo občina tožbo izgubila. Zaradi političnih izkušenj! Ne zaradi poznavanja prava. Ne zaradi strokovnosti.
Kaj je hotel povedati sodnik? Mogoče to, da je slovensko pravosodje politično krivosodje? Da niso pomembna stališča pravne stroke in izvedencev za posamezna področja, ampak nekaj drugega? No, skozi leta tudi izgleda, da slovensko tožilstvo in sodstvo delujeta po nekih svojih principih, kjer je bolj pomembno, kdo je na sodišču, kot pa to, kaj se je zgodilo.
Ali lahko verjamete? Obsojen, ker je občina uporabila pravna sredstva. Če jih ne bi uporabila, pa bi bil obsojen zaradi tega. No v tistem primeru bi bila obsodba tudi utemeljena. Tako pa se bo v predvolilnem letu ponovno vleklo po medijih, da obsojenec pač ne more kandidirati za župana. In potem bo višje sodišče sodbo razveljavilo, jo vrnilo na prvo stopnjo … in zgodba se bo spet vlekla in vlekla.
Se vam zdi znano? Ja, enako je bil pred prejšnjimi lokalnimi volitvami župan obsojen v primeru Serming, kjer je potem šele po volitvah višje sodišče obsodbo razveljavilo in se sedaj ponovno vleče in vleče. Znan recept. A znano je še nekaj: ne glede na vse poskuse pravosodnega atentata ljudje vidijo rezultate dela in glasujejo za tistega, ki je prinesel prenovo in preporod Kopra.
Sebastjan Jeretič
