V prihodnjih tednih bo precej debate o tem, kakšne pristojnosti sploh ima slovenski predsednik. Novinarji bodo vse malo bolj ambiciozne kandidate hiteli poučevati, da pravzaprav predsednik nima neke realne moči, temveč je samo figura. Toda ali je res tako?
Snovalci slovenske ustave so bili pri vlogi predsednika države ujetniki momenta slovenske osamosvojitve. Da bi dosegli kompromis, ki bi dosegel ustavno večino v parlamentu, so operativne pristojnosti res povsem omejili, saj so se nove politične sile zbale, da bi imel Milan Kučan preveliko moč. Podobno kot so se bale politične nestabilnosti in povsem zakomplicirale proceduro postavljanja in rušenja vlade. Namesto da bi ustavni red slonel na učinkoviti strukturi političnih procesov, jih je torej zmedla trenutno situacija in že poltretje desetletje je slovenska politika ujetnica tistega momenta.
Kakšna je torej lahko moč predsednika? Izjemna.
Že leta skušam v mojih komentarjih prepričati javnost, da za vlogo predsednika države v slovenski politiki niso bistvene njegove povsem formalne pristojnosti, ki so dejansko omejene. Za njegovo vlogo je bistvena avtoriteta neposredne izvolitve. To je točka, ki mu lahko da izjemno moč in vpliv. Seveda pa le, če zna ta potencial izkoristiti. In trenutni predsednik ga ne izkorišča. Zato, ker mu ni bistveno delovanje v političnem prostoru, temveč simpatije širše javnosti, ki jih politika sploh ne zanima. Namesto, da bi imel torej ambicije usmerjati politične procese, igra na sigurno in se ukvarja le z zagotavljanjem še ene izvolitve.
Kakšna je torej lahko moč predsednika? Takšna, kot si jo zna zgraditi. Avtoriteta neposredne izvolitve ponuja izjemen potencial, a pomembno je, kaj iz tega potenciala naredi predsednik. Podobno kot velja za župane. Najlažje bi bilo županu dvigniti roke in potarnati, da država na vsakem koraku zavira in duši lokalno skupnost (kar je res). In veliko županov se na ta način tudi sprijazni z utrjenimi razmerji moči v slovenskem političnem prostoru. In lahko vidimo, da se pospešeno razvijajo predvsem tiste občine, ki imajo drugačne župane. Take, ki znajo iz svoje formalne funkcije izvleči kar največ. Take, ki se ne omejijo na lokalno delovanje, temveč gradijo svojo moč in pozicijo tudi v nacionalni politiki. Take, ki znajo od te države iztisniti maksimum.
Zato bi bilo bolje, da novinarji ne bi dušili ambicij predsedniških kandidatov s pokroviteljskim razlaganjem, ki je povsem zgrešeno.
Če bo na predsedniških volitvah zmagal nekdo, ki ima jasno vizijo, program in vsebino politike, bo to politiko lahko uveljavljal na podlagi avtoritete, ki mu jo damo volivci z neposredno izvolitvijo. Če bo poleg tega po prihodnjih parlamentarnih volitvah dobil tudi ustrezne zaveznike v vladi, pa bo program za razvoj Slovenije lahko uveljavljal tudi operativno, izvršno.
Predsedniške volitve so priložnost, da se preštejemo. Koliko si nas želi bolj operativne, učinkovite in življenjske politike? Te volitve so le prvi korak za osvežitev slovenske države. In nekje moramo začeti.
Sebastjan Jeretič
