Zgodovina ni nikoli stvar mrtve preteklosti, temveč še kako močno deluje v živi sedanjosti. Nedavno smo lahko videli, kako močna čustva pri nas zbudi spomin na Tita. In ta čustva so se sprožila povsem brez upravičenega razloga.
Nekateri sicer res trdijo, da bi bil že čas za preimenovanje Titovega trga, a o tem ne poteka niti razprava, kaj šele da bi bil dejansko sprožen kak postopek. Čustva lokalnega prebivalstva glede tega vprašanja pa so očitno tako močna, da so nekatere oboževalce polpretekle zgodovine zmotile že turistične table, ki so pod veljavnim nazivom trga označile, kako se je imenoval v preteklosti. Table, ki so že dolga leta stalnica v zgodovinskih mestih in ki obiskovalcem prikažejo bežen pogled na dediščino, so dvignile prah pri tistih, ki se živčno odzovejo na vsak pomislek o svetli preteklosti prejšnjega režima.
Še enkrat, ni nobenega postopka za preimenovanje Titovega trga, temveč poteka postavljanje turističnih oznak, ki bodo po vsem mestu obiskovalcem prikazale, kako so se današnje ulice in trgi imenovali skozi zgodovino. To postavljanje oznak sodi v sklop aktivnosti za razvoj kulturnega turizma, ki je eden pomembnih stebrov in eden razlogov za množične obiske našega mesta.
Zakaj so te nedolžne table tako vzburile nekatere? Zato, ker je zgodovina desetletij od druge svetovne vojne do osamosvojitve še danes eden glavnih elementov aktualne politike. Zato, ker nerazčiščena vprašanja tistega časa še danes bremenijo javnost in ji črpajo energijo. Kot sem rekel, zgodovina ni stvar preteklosti, temveč sedanjosti. Jo zato lahko spremenimo? Ne, ker se je odvila, kot se pač je. Lahko pa se spreminja naš današnji pogled nanjo in prav to je bistvo problema današnjih političnih delitev. Nekateri namreč iz arhivov – in na žalost tudi iz zemlje – vlečejo dokaze o zločinih, ki so bili vsa tista desetletja komunizma prepovedana tema. In dokazi, ki rušijo uveljavljena prepričanja, seveda bolijo.
Ker prihajam iz partizanske družine, seveda ne pristajam na interpretacije, da je bil osvobodilni boj zločinski in le izgovor za komunistično revolucijo. Se pa seveda zavedam, da so v vsaki vojni svetli momenti velikih herojstev in temni dogodki umazanih zločinov. In prav zato, da bom kot dedič partizanske družine v osvobodilnem boju lahko še naprej videl borbo za svetlobo, si tudi sam želim, da se razčistijo temne umazanije, ki nanj mečejo senco. To razčiščevanje zločinov je zato pomembno ne le za svojce in prijatelje umorjenih, temveč tudi za nas, ki v partizanskem boju še vedno vidimo pomemben korak našega naroda in državnosti.
A to v bistvu ni ključno pri aktualnem razburjenju. Še enkrat, glavni trg v Kopru ostaja Titov trg. Tiste, ki niso pripravljeni niti za ped spremeniti svojega pogleda na preteklost, pa prosim le, da pustijo na miru turistične table, ki označujejo zgodovino pred Titom. Res ni potrebe, da z našimi razkoli bremenimo še turiste.
