Živimo v dobi spektakla in demagogije. Vanjo smo vstopili prek televizijskih oddaj, ki so s poneumljanjem začele zniževati nivo splošne kulture. Nadaljevali so mediji, ki so se iz nekdaj resnih posrednikov informacij in mnenj prelevili v praznoglave sprožilce emocij. Samo da dosežejo pozornost javnosti, ki jo potrebujejo le zato, da prepričajo oglaševalce, naj jim namenijo svoj denar. Zadnja faza pa je bil vstop politike na to polje.
Pred desetletji so bili politični prostori v evropskih državah dokaj stabilni. Oba politična pola sta bila odgovorna in resna ter sta se na oblasti izmenjevala s precej manjšo frekvenco, kot se to dogaja danes. Tudi volilno telo je bilo politično dosti bolj osveščeno in se je odločalo glede na svoje interese in ideologijo, ker je bilo dokaj jasno, kaj je levo in kaj desno. Tudi ko sta oblast in opozicija tekmovala za naklonjenost ljudi, je ta boj določala neka odgovornost do skupnosti in države. Eni in drugi so vedeli, da rušenje osnovnih načel škodi vsem, tudi tistim, ki bi na tak način le pridobili oblast. Na neki točki pa se je vse to enostavno sesulo.
V Sloveniji obstaja zelo velika razlika med volilnimi odločitvami na lokalni in državni ravni. Na parlamentarnih volitvah se večina ljudi odloči na podlagi medijskega prikaza glavne točke volitev. To je zadnje desetletje predvsem strašenje ljudi pred grozno desnico, kar volivce pahne v to, da volijo kogarkoli so mediji (in seveda strukture v ozadju) izbrali za nosilca alternative. In potem se vrstijo vlade, ki namesto radikalnih sprememb s svojo nesposobnostjo zgolj čakajo konec mandata v zatohlosti slovenske politike. Nikogar ni, ki bi odprl okno, da se Slovenijo malo prezrači.
Na lokalni ravni je stvar drugačna. Na lokalni ravni ljudje iz prve roke vidijo rezultate, ker so precej bolj oprijemljivi od učinkov državne politike. Na lokalni ravni ljudje vidijo in vsakodnevno čutijo rezultate dela občinske oblasti. Vidijo prenovljena mesta in ulice, vidijo nove šole in druge pridobitve. Rezultatov vlade ne vidijo, ker recimo ne pogledajo svoje plačilne liste, da bi se sploh zavedali, koliko davkov in prispevkov plačajo in bi se vprašali, ali za ta denar od države dobijo dovolj na področju zdravstva, šolstva in vseh drugih področjih našega skupnega življenja. To je dosti bolj megleno od konkretnega pogleda na pločnike in šole.
Seveda pa je tudi lokalna politika podlegla dobi spektakla in demagogije. Kaj naj recimo počne opozicija v Kopru, ki je v dobi Borisa Popoviča prenovljen in je doživel preporod? Naj skušajo javnost prepričati, da se občina ne razvija? Ljudje bi se seveda smejali, saj vsakdo iz prve roke vidi rezultate in tudi novo energijo, ki je preplavila kraj. Naj se obesi na pravosodni atentat, ki ga izvaja koprsko sodišče? To je postalo preveč prozorno, ker lahko javnost prek našega portala vidi, kako smešni so ti poskusi kriminalizacije delovanja občinske uprave. Kaj jim torej ostane?
Ostane jim demagogija, pri tem pa nekateri predstavniki opozicije brez sramu za nabiranje političnih točk izkoriščajo najšibkejše. Tako kot recimo opozicijska svetnica Olga Franca izkorišča nekaj brezdomcev, da bi pokazala, kako občina ne poskrbi za socialno najšibkejše v našem kraju. Seveda da stanje ni idealno in seveda je tudi Koper prizadela gospodarska kriza, a vsekakor smo tudi na področju skrbi za socialno šibke med najboljšimi v državi. In to zato, ker občina deluje celovito in lahko na temelju gospodarskega razvoja (ki je prvi, obvezen korak) poskrbi tudi za tiste, ki jim je na trgu spodletelo.
Na našem portalu smo že poročali o konkretnih ukrepih, s katerimi občina poskrbi za brezdomce, a opozicije to seveda ne bo zaustavilo. Kaj drugega pa jim preostane? Kot smo ugotovili, razen demagogije prav nič konkretnega.
Je pa žalostno, da politika v boju za oblast zlorablja usodo nesrečnih ljudi. A tako žal pač je v dobi spektakla in demagogije.
Sebastjan Jeretič
