V nedavni anketi Dela je 57 odstotkov vprašanih naklonjenih (ponovni) uvedbi služenja obveznega vojaškega roka. Vzorec vprašanih sicer ni bil pretirano velik (anketa je zajela 540 odraslih državljanov), reprezentativnost pa je bila spodobna. Delo je sicer tako rekoč leva oz. »režimska« medijska hiša, ki je pogosto kontaminirana s feminizmom. Zato so rezultati ankete kar malce presenetljivi. Ideji o služenju vojaškega roka sicer nasprotuje več kot 25 odstotkov vprašanih. Trend v razmišljanju je torej evidenten – in če ne bi bilo res nekaj javnomnenjskega trenda v to smer, novice ne bi širila nacionalna RTV SLO (MMC).
Skozi psihoanalitični diskurz je treba dodati, da so v latentnem ozadju zagotovi begunci in/oz. migranti, ki zadnja leta – predvsem zaradi nespretne nemške politike do beguncev/migrantov – resnično in domala nebrzdano »drejo« v Evropo tudi skozi našo državo. Da na simbolno nezavednem nivoju država v resnici ni zgolj država, pač pa simbol mame, je skozi psihoanalizo potrebno še posebej poudariti.
Treba pa je dodati še par interpretacijsko pomembnih stvari. Namreč: (mladi) moški dandanes niso več moški, pač pa nekakšni »estrogenski zmazki«, ki v sebi nimajo »f« od …, ne od »fuka«, pač pa od faličnosti, torej »rinjajoče« in predrzne možatosti, testosteronskosti. Ženskam se ob takšnih moških v življenju slabo piše – prav tako tudi družbi. Če se moški ne povrnejo v možatost, bo šlo vse – v družbi in v družini, torej partnerskih/zakonskih zvezah – narobe.
Uvedba služenja vojaškega roka, o kateri razmišlja tudi Hrvaška, ima mnoge in večstranske pozitivne razsežnosti. Pasti je v resnici bolj malo in tudi negativnih stranskih učinkov ni prav veliko. Seveda so tu stroški, ki bi jih imela država. Ključno negativni so kvečjemu odpori – npr. feministk ali mladih mamic, ki svojih sinov ne bi spustile iz svojih libidinalnih (čustvenih) klešč. Današnji sinovi so pogosto nadomestni možje/partnerji svojih mam. In to je škodljivo za sinove, ki se potem res ukoreninijo v »hotelu mama« do svojega 40. leta, norijo pa predvsem mlade ženske, ki ne morejo verjeti, kako so lahko njihovi potencialni »oplojevalci« tako »zblojeni« in neodrasli. Če bo šlo tako naprej, bodoči rodovi ne bodo smeli praznovati dneva mučenikov, ker ne bodo imeli nobene možatosti več.
Jasno je, da maturacija v slovenski »JLA« – ki smo jo v starih časih dali »skozi« vsi fantje, mladi moški – ne bi bila ravno kompatibilna z željami prihajajočih rodov mladih moških (in njihovih mater). No, tudi punce/dekleta – seksualne partnerice – mladih nabornikov/vojakov ne bi bile ravno navdušene nad »začasno izgubo« svojih fantov. Jasno da na služenju vojaškega roka ne bi bilo »luštno«, bilo pa bi koristno za maturacijo in kaljenje osebnosti/karakterja mladih moških. Srednješolska matura je morda res nekakšen zrelostni izpit, vendarle pa bi lahko bilo služenje vojaškega roka neke vrste iniciacija, ki je novodobni mladci dandanes nimajo. In problematični so prav (mladi) moški in ne (mlade) ženske.
Da so »sodobne« ženske proti služenju vojaškega roka, kar je pokazala tudi anketa Dela, je pričakovano. Psihoanalitične interpretacije so v tem kontekstu zelo nadležne. Levičarske, torej (pro)feministične ženske imajo tako ali tako kroničen (nezaveden) problem z moškimi. Begunce »podpirajo«, ker – no, tale psihoanalitična interpretacija ni zrasla na moje zelniku – »imajo nezavedno željo po posilstvu«. To (pre)drzno psihoanalitično interpretacijo je mogoče zaslediti v članku Zakaj feministke želijo, da bi jih moški posilili (Why Feminists Want Men to Rape Them – dostopno na: http://mattforney.com/feminists-want-men-rape/).
Feministke zagotovo niso zagovornice služenja vojaškega roka; če bi bil vojaški rok obvezen, bi verjetno hotele, da tudi ženske služijo vojaški rok. Moja (legitimna, a hkrati provokativna) psihoanalitična interpretacija, zakaj so (pro)feministične levičarke tako zelo »za« begunce, je namreč tudi seksualna. V objemu (nezavednega) zavidanja penisa si mnoge falične ženske – navadno imajo levo politično opredeljenost – želijo »ob sebi« simbolno kastrirane moške, kar begunci/migranti nedvomno so.
Pogled na simbolno kastrirane moške – npr. begunce, migrante, bolnike (skratka nemočne moške) – jih nekako (nezavedno) osrečuje ali pa vsaj pomirja. Ugodje, ki ga ob tem (nezavedno) čutijo, se zagotovo napaja iz občutka, da so vsaj »enake« s simbolno kastriranimi moškimi, če že ne »več vredne«, bolj falične. Simbolno kastrirani moški jih (nezavedno) »navdušujejo« in motivacijsko navdihujejo njihov (pro)migrantski aktivizem.
In uvedba služenja vojaškega roka je seveda družbeno motivirana tudi zaradi pretečih beguncev/migrantov, ki so seveda moškega spola. Domači (avtohtoni) moški »morajo« braniti svojo državo (že zato, ker je simbol mame), svoje žen(sk)e, otroke in mame ter sestre – to je tako rekoč njihov/naš moralni imperativ. In normalne/prave ženske bi jim/nam morale biti za to v resnici hvaležne. *
Roman Vodeb
*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
