Če bi pisal z nalivnim peresom, bi zagotovo bil med tistimi, ki so »artikulirano« zlili največ črnila na papir na temo »koroških dečkov« ali pa »velenjskih«, saj konec koncev ni važno, kako jih poimenujemo. Pišem zato, ker imam (po eni strani veliko) psihoanalitičnega znanja, zato vem, kako ključno je, da ta dva dečke pridete nazaj v ljubeč objem dedka in babice. Če se to ne bo zgodilo (vsaj do novega leta), bo njuno življenje tako rekoč zapečateno.
Napako države in njenih inštitucij – v mislih imamo CSD Velenje in resorno ministrstvo – bosta na zelo negativen način »kasirala« vse svoje nadaljnje življenje. Njun patos pa se bo odrazil šele v odraslosti – morda po 20. ali celo 30. letu starosti. In če ne boste deležna kakšne dobre (večletne) psihoterapije, bosta uničila tudi svoji družini, če si ju/jih bosta ustvarila.
Aktualna psihosocialna stroka je kvazistrokovna
Že to, da sta otroka na zelo ponesrečen način izgubila mamo – torej to, da je njuno mamico ubil njun oče – je grozljivo eksplozivna psihološka zmes, iz katere se lahko razvije ogromno psihičnega oziroma osebnostnega patosa. In to, da sedaj (kot neljubljena) »vegatirata« v reji, pušča fatalne posledice v njuni duši oziroma kar v strukturi njune osebnosti. Prav mogoče je, da bosta oba razvila neko osebnostno motnjo, ki ju bo spotikala celo življenje. Oba bosta lahko tožila slovensko državo, da ju je preko svojih inštitucij (resorno ministrstvo in CSD Velenje ter Slovenj Gradec) pahnila v rejo. Aktualna psihosocialna stroka je tako kvazistrokovna, da kot psihoanalitično razmišljujoči kritični mislec trdim, da to sploh ni prava stroka. Odločitve CSD Velenje ter ves psihosocialni »strokovni« suport, ki je poosebljen v Fakulteti za socialno delo (FSD) in njeni ex-dekanji Gabi Čačinovič Vogrinčič, predstavlja vrh ledene gore slovenske psihosocialne nestrokovnosti. FSD usposablja svoj kader tako, da se le-ta lahko sadistično izživlja nad nemočnimi državljani – po navadi so tarča CSD-jevskih sadističnih gospodaric ločeni očetje, ki so jim onemogočeni redni stiki z lastnimi otroki. Vse te profeministične ženske, ki zasedajo najvišja mesta v vseh spremljajočih in suportivnih inštitucijah, so t. r. »usposobljene za nesposobnost«. Da bo farsa še večja: v kalvariji »koroških dečkov« sodelujejo tudi trije moški – socialni inšpektor Peter Stefanoski, direktor Direktorata za družino Andrej del Fabro in »odstopljeni« direktor CSD Slovenj Gradec (politični nastavljenec) Jurij Šumečnik. Ostale akterke omenjene kalvarije so še: Darja Kuzmanič Korva (sekretarka Skupnosti CSD), Lidija Hartman Koletnik (odstopljena direktorica CSD Velenje), Sendi Murgel (»strokovnjakinja«), Darja Zaviršek (»strokovnjakinja«), Darja Groznik (odmevna podpornica uradne CSD-jevske »stroke«), Vlasta Nussdorfer (»varuhinja« in ubogljiva podpornica aktualne CSD-jevske »stroke«) – ne nazadnje sta tu še glavni »strokovnjakinji«, t. r. avtorici kalvarije »koroških/velenjskih dečkov«, ki sta se »strokovno« usposobili (za nesposobnost) na FSD Judita Podjaveršek Kranjc in Vanja Dina Dobovičnik.
Tu je seveda še »doktorirana« FDV-jevska ministrica Anja Kopač Mrak, ki se, kljub dvema interpelacijama na temo »koroških dečkov«, drži svojega fotelja kot klop. Njeno moralno razsojanje je še vedno »najstniško«, da ne rečem »otročje«. Namreč to, da so ministrice – torej ženske – na t. i. konvencionalni stopnji moralnega razsojanje, je tisto, kar je zame osebno najbolj grozljivo. Namreč: ministrica svojega odstopa nikakor ne zna povezati s kalvarijo »koroških/velenjskih« dečkov. Ona banalno misli, da njen odstop ne bi vplival na sedanjo kalvarijo obeh »sirot«.
Mogoče ne bo narobe, če v tem kontekstu uporabim zguljeno frazo: »Če bi bil jaz minister – vsaj za en dan – bi ta dva dečka (vključno s »prekmurskim dečkom«) bila/bili takoj vrnjeni v ljubeče okolje – »koroška/velenjska dečka« pri dedku in babici, »prekmurski deček« pa pri mamici in očku (in sestrici).« To, da bi bil jaz minister samo en dan, potem bil pač odstavljen, me sploh ne zanima, ker bi v enem dnevu opravil svoje moralno poslanstvo, četudi bi kršil zakone. Ne pozabimo: človek – tega pa so sposobni predvsem (redki) moški – je sposoben kršiti zakone in slediti svojemu moralnemu imperativu le, če doseže t. i. postkonvencionalno stopnjo moralnega razsojanja (po Lawrenceu Kohlbergu). To, da se otrokom zagotovi ljubezen – bodisi starih staršev ali pa staršev, ne pa, da se jih brezsrčno drži v ujetništvu rejnikov – je bistveno bolj pomembno od neke politične kariere (ali ohranjanja neke trhle politične koalicije). Prejemanje ljubezni je neprecenljivo za ranljive otroške duše – bistveno bolj od zdrsa starih staršev, ki sta na trenutke »ponesrečeno žalovala« in svojo žalost (po nepotrebnem) prenašala na svoja vnuka, kar seveda (res) ni dobro za otroka, vendar se da odpraviti z nekajminutnimi strokovnimi inštrukcijami. Ministrica Anja Kopač Mrak (in falanga FSD-jevsko-CSD-jevskih »strokovnjakinj«) seveda tega ne ve. Pri tem ne smemo pozabiti, kako se je ministrica pred nekaj meseci pri voditeljici Rosviti Pesek v Odmevih branila: »Jaz se moram zakona držat’. Jaz se moram zakona držat’. Ministri nismo nad zakonom.«
In ravno zato, ker moj adut v tej zgodbi ni zgolj moje psihoanalitično znanje, pač pa moja postkonvencionalna moralna razsodnost, se spet izpostavljam. V dispozitivu naj rečem, da bo vse hudič vzel, če bomo dopustili, da bodo »vse te babe« zganjale to svoje (pro)feministično enoumje (enačenja spolov) in sadistični patos ne samo po centrih za socialno delo (in tudi zavodih za zaposlovanje), po izobraževalnih inštitucijah (predvsem fakultetah), sodiščih (predvsem družinskem, ki je ekskluzivno ženski) in ministrstvih, pač pa celo na ministrstvu »za vojake« in ministrstvo »za policaje« (ki so na ta način sistemsko simbolno kastrirani).
Nekatere patologije so vzklile v nekaterih družbenih (pod)sistemih zgolj zato, ker so »moč in oblast« prevzele ženske (npr. županje ali direktorice) – ženske v povprečju nimajo razvitega čuta za moralno razsojanje na tak način kot moški – vendar le nekateri, torej ne vsi! Če sistem oziroma politika omogoča ženskam, da imajo »moč in oblast« (npr. po občinah ali posameznih ministrstvih ali inštitucijah), bo šlo domala vse narobe. No, če odgovorna mesta prevzamejo moški, bo ponekod nastal »kupleraj«, dogajale se bodo orgije, toda sistem bo najverjetneje bolje funkcioniral. Ampak – ne pozabimo: tudi mnogi moški – predvsem tisti z narcistično motnjo – so moralno pokvarjeni. Ne pozabimo pa niti to, da so ženske po CSD-jih sistemsko inkorporirane t. r. ekskluzivno – tudi resorni ministrski generalštab je povsem feminiziran. V ozadju tega feminističnega monopola in vse te patologije stojijo seveda izobraževalne inštitucije (FSD, FF, FSD …). Moški na odgovornih položajih pa so to pustili in to puščajo še naprej … Družbo pa bomo vendarle normalizirali moralno odgovorni moški (z močnim Nadjazom in pohoto na vajetih). Ženske tega pač niso sposobne. *
PS: Spolne kvote morda vendarle niso tako slaba (feministična) »pogruntavščina« … Tokrat seveda mislim na moške kvote v feminiziranih družbenih (pod)sistemih in inštitucijah.
Roman Vodeb
*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
