Termini in terminologija pa ne povzročata slovenskim pravnim strokovnjakom preglavic le pri posebnih primerih, ampak gre ponekod za kar uveljavljen splošni pojav.
Takšen poseben primer je uporaba besede ZAKONODAJA. Splošno uporablja ta izraz pravna stroka kot pojem, ki opredeljuje skupek zakonov in podzakonskih aktov, kar je seveda napačno. Edini pravilen izraz za ta skupek zakonov bi bil, oziroma je ZAKONJE.
Že slovar slovenskega knjižnega jezika kot prvo opredeljuje pojem zakonodaja kot izdajanje zakonov, kar je seveda pravilno. Kot drugo pa že podleže pravni stroki in za ta termin podaja razlago, da je to celota zakonov. Žalostno da slovenski jezikoslovci posežejo po najbolj enostavni razlagi in se ne (smejo ali ne znajo) poglobiti v bistvo.
Beseda zakonodaja namreč izhaja iz neustrezno prevedene nemške besede GESETZGEBUNG, kjer so naši na nemško pravo vezani učenjaki, vzeli najkrajšo pot. Beseda bi res lahko pomenila zakonodajo, v kolikor ne bi bil njen nastanek nekoliko drugačen kot so si naši zamislili. Nemška beseda je namreč sestavljenka iz besed GESETZ in UMGEBUNG, torej iz besed ZAKON in OKOLJE (okolica), nikakor pa ne iz besed GESEZT in GEBEN, kar pomeni ZAKON in DATI (podariti).
Zgolj pogojno bi lahko kot zakonodajo opredelili zgolj tisto telo ki zakon daje, torej le državni zbor, ki zakone sprejema in šele po sprejemu v tem hramu demokracije lahko začne veljati. Pa še ta razlaga je lahko zgolj pogojna, saj je državni zbor zakonodajno telo, torej ustanova s svojo funkcijo in ne nek imaginaren pojem.
Zmago Jelinčič Plemeniti
*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
