Arhitekt in profesor Janez Kresal je v koprski Pretorski palači predstavil pravkar izdano monografijo Edo Mihevc: Izbrana dela, ki v besedi, fotografijah, skicah in načrtih prinaša poglobljen vpogled v ustvarjalno delo enega najpomembnejših slovenskih arhitektov druge polovice 20. stoletja.
Edo Mihevc je bil Plečnikov študent, predavatelj in izjemen vsestranski ustvarjalec, ki je pustil neizbrisen pečat na poljih urbanizma, arhitekture, notranje arhitekture, oblikovanja predmetov pa tudi regionalnega načrtovanja. Bil je karizmatična osebnost slovenske šole za arhitekturo in zaslužen za njen razvoj.
Mihevčev opus je zelo obsežen, pečat je pustil zlasti v Ljubljani in v slovenski Istri, bistven pa je tudi njegov prispevek k ohranjanju kulturne identitete Slovencev v Italiji. Mihevc je med drugih napravil tudi načrte za Kulturni dom, v katerem domuje Stalno slovensko gledališče v Trstu (ulica Via Petronio 4).
Mihevc že pred desetletji videl Istro kot celoto
Arhitektu Mihevcu je bila v povojnih časih zaupana gradnja in urbanizacija slovenske Istre (od Debelega rtiča do Pirana). Njegova arhitektura je pustila velik pečat v našem prostoru, njegova dela so še danes zelo razpoznavna in predmet številnih razprav. Še vedno je aktualna tudi Mihevčeva vizija urbanizacije domala celotne slovenske obale, ki obenem ohranja vse elemente kulturne identitete in zaščite naravnih krajinskih rezervatov.
Šele danes lažje razumemo daljnosežnost in pogum Mihevčevih zamisli, saj je že pred šestimi desetletji slovensko Istro videl kot celoto, sestavljeno iz funkcionalnih in medsebojno povezanih delov: Koper kot poslovno in industrijsko mesto, Izolo kot ribiško mesto z zaledno infrastrukturo, Portorož in Piran kot izrazito turistični mesti, v Luciji, Strunjanu, Fiesi, Simonovem zalivu in Ankaranu pa je predvidel letovišča.
Razvoj celotnega jedra spod Mihevčevih rok
Mihevc je za Koper načrtoval natančen razvoj celotnega jedra, pri čemer je opustil nujnost po ohranjanju vizualne identitete (silhuete starega mestnega jedra) v prid markantnim gradnjam, ki bi kljub impozantnosti (za tiste čase) ohranjale mediteransko identiteto. Čeprav se danes na Mihevčeve posege v mestnem jedru gleda tudi kritično, je Kresal ob predstavitvi monografije poudaril, da je nanje treba gledati skozi oči časa, v katerem so nastajali.
Kot primer je navedel Tomosov blok, ki je nekaj let po drugi svetovni vojni bahavo zrl proti Sredozemlju in izkazoval svojo slovenskost oz. nacionalno identiteto. Mihevc se je kot arhitekt podpisal pod številne koprske stavbe, poleg omenjenega Tomosovega bloka so njegovi tudi vila bloki v Semedeli, stolpiča na Pristaniški ulici ter mnoge druge zgradbe.
Avtor monografije, arhitekt in profesor Janez Kresal, ki je bil Mihevčev študent in kasneje tudi sodelavec na seminarju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, je v monografiji zbral izjemno obsežno gradivo in Mihevčev opus predstavil v vsej njegovi raznovrstnosti. Delo je velik doprinos k razmisleku o zgodovini slovenske arhitekture, še posebej v Ljubljani in na Primorskem, kjer je Mihevc največ ustvarjal. *
