32-letna Ulla Žibert je diplomirana kiparka, ki je prebivanje v umetniški rezidenci v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu izkoristila predvsem za raziskovanje okolice, ukvarjanje s fotografijo in sitotiskom. Kot pravi, jo je izkušnja v Kubedu več kot navdušila.
Kako ste preživeli mesec marec v Kubedu?
“Preživela sem ga predvsem v miru in tišini, obkrožena z lepimi kraji. Veliko sem pohajala naokoli, spoznavala in raziskovala okoliške kraje, polovico časa pa sem preživela v ateljeju, ki sem ga izkoristila kot prostor, ki mi je bil ponujen za cel mesec. Bilo je zelo produktivno in kreativno obdobje.”
Nam lahko opišete svoj umetniški projekt?
“V tem mesecu sem se ukvarjala z analogno fotografijo, ki me je od vedno zanimala, pa nikoli nisem imela časa zanjo, in z raziskovanjem tehnike sitotiska. Ker se moja dela običajno vedno ukvarjajo tudi z družbenimi in ekološkimi vprašanji, sem se spraševala o udobju stvari, ki jih vidimo in tistih, ki jih ne. Spraševala sem se predvsem o morju in o tem, kaj postaja in kaj vse nosi v sebi ter, kaj se skriva v njem. Postaja namreč zbiralec vsega zavrženega. Pod površino videnega ostaja vse nevidno: od zavržene plastike, do odsluženih satelitov, potopljenih plovil iz 2. svetovne vojne, ki naj bi jih bilo več kot šest tisoč, kar je res šokanten podatek, sploh zato, ker ta plovila v svojih trupih nosijo na litre in litre nafte. In čez leta, ko bo material zgrizla rja, se bo vsa ta nafta razlila v morje, zato je še toliko bolj skrb vzbujajoče, da se s to problematiko ne želi ukvarjati nihče, medtem ko morje proizvaja večino kisika, ki ga potrebujemo za življenje, obale pa ostajajo priljubljene turistične destinacije itd. Veliko bolj udobno in priročno je pogled usmerjati nad gladino in problem prepuščati prihodnjim generacijam. Ukvarjala sem se prav s tem. Z obračanjem pogleda stran, zavračanjem dejstev, prelaganjem ali odmikanjem od odgovornosti, ignoranco. To je nekaj, kar težko razumem. Spomnim se, da sem pred kratkim zasledila članek, pravzaprav intervju z nemškim filozofom Petrom Sloterdijkom, v katerem lahko preberemo zanimivo misel, in sicer, da – povzemam: ljudje nismo pripravljeni zaščititi narave, saj smo skozi celotno zgodovino našega obstoja živeli v najglobljem prepričanju, da smo mi tisti, ki nas varujejo in ščitijo sile narave. In tako kot otrok ne zmore skrbeti za svojo mater, tako tudi človeška vrsta ni zmožna ali pripravljena poskrbeti za naravo.”
In to se torej odraža tudi v vaših umetniških delih?
“Tako je. Dela poskušajo zarisovati in izpostavljati ignoranco in odmikanje/zanikanje skozi spoj podobe in teksta, vezana na to temo. Nastala je serija grafičnih del – sitotiska na fotografijo.”
Kdaj boste nastala dela predstavili širši javnosti?
“Predstavila jih bom na skupni razstavi umetnikov umetniške rezidence v Kubedu, ki bo jeseni.”
Bivanje v umetniški rezidenci v Kubedu je prva vaša tovrstna izkušnja. Kako bi jo opredelili?
“Priznati moram, da je ta prva izkušnja v umetniški rezidenci postavila zelo visoka merila za vse ostale umetniške rezidence, ki še pridejo na vrsto. Pohvalila bi celotno organizacijo in celo ekipo, pa tudi ljudi v okolici, ki so mi dali občutek, da sem v Kubedu dobrodošla. Kot sem si predstavljala, je namen rezidence, da zamenjaš okolje, kjer ni nekih vsakdanjih obveznosti in raznih motilcev. Tako mi je resnično ostal dragoceni čas, da sem se ukvarjala sama s sabo in s svojim delom.”
Kakšni načrti vas čakajo ob vrnitvi domov?
“Čaka me veliko urejanja fotografij in označevanja nastalih grafik, vsekakor moram tudi prespati to izkušnjo in se z novimi močmi lotiti novih projektov.”
