Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper vas jutri ob 19. uri vabita na razstavo Knjige koprskega plemiča: knjižnica grofa Francesca Grisonija med razsvetljenstvom in risorgimentom.
Francesco Andrea Elio Grisoni je bil velik dobrotnik, ki je živel v Kopru. Bil je tudi lastnik knjižnice, ki predstavlja večji del njegove neprecenljive zapuščine, in si jo boste lahko ogledali v razstavni dvorani NUK.
Kdo je grof Grisoni?
Francesco Andrea Elio Grisoni se je rodil v Kopru 13. septembra 1772 kot četrti otrok. Prva leta je preživljal v krogu svojih sester in staršev, pri enajstih letih, kmalu po očetovi smrti 5. aprila 1783, so ga poslali na šolanje v ugledno plemiško semenišče Collegio Tolomei v Sieni, kjer je preživel štiri leta.
Kot edini moški potomec je moral Francesco po vrnitvi v Koper nemudoma prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti oziroma celotnega kapitala, ki je po opravljeni sodni cenitvi znašal okroglih 2 milijona kron. Francesco je po vsej verjetnosti živel v družinski palači Sabini-Grisoni v Kopru, ki jo je že leta 1736 po Sabinijih podedoval njegov oče.
Leta 1794 je Francesco prevzel funkcijo nadzornika zdravstva, štiri leta kasneje pa naj bi bil imenovan še za sodnika davčnega urada in sindika.
Po letu 1801 se po prenehanju funkcije sindika ni več pojavljal v mestni upravni strukturi. Nekje v tem času se je seznanil z grofično Mario Anno Catterino, s katero se je poročil 29. aprila 1805 v Trevisu. V zakonu sta se jima rodila hči Gioseffa (Giuseppina) in sin Santo Raimondo Pompeo.
Dobrotnik s tragično zgodbo
Družinsko srečo je 15. marca 1833 najprej prekinila vest o tragični smrti komaj 24-letnega Santa Raimonda Pompea, ki je v čudnih okoliščinah umrl v dvoboju s poljskim oficirjem Karlom Dembowskym, leta 1837 pa je po dveh letih zakona z Alfredom von Neippergom umrla še Gioseffa Grisoni. Zakonca Grisoni sta v globoki bolečini in žalosti ostala sama v svoji koprski palači.
Francesco Grisoni je umrl 11. decembra 1841. Za sabo je pustil veliko premoženje, tako v nepremičninah kot v denarju, v palači Sabini-Grisoni, kjer sta živela z ženo, pa je za njim ostala tudi bogata knjižnica in številne umetnine.
Oporoka in neprecenljiva zapuščina
Zaradi visoke starosti in slabega zdravja je Francesco Grisoni že konec septembra 1841 koprskemu advokatu in sodniku Pietru de Faventu zaupal sestavo oporoke. Svoje obsežne posesti v Dajli in Sv. Onofriju nad Sečovljami ter tudi polovico solnih fondov na območju Piranskih solin je zapustil benediktinskemu samostanu v Pragli pod pogojem, da v Dajli zgradijo hospic za pet redovnih bratov in določeno število laikov, ki bi morali prevzeti skrb nad versko in kulturno vzgojo tamkajšnjih podložnikov. V oporoki je bilo zapisano tudi, da naj se palača Sabini-Grisoni nameni vzgoji in šolanju sirot oziroma siromašnih otrok iz Pirana, Novigrada in zlasti iz Kopra.
V oporoki omenja tudi svojo knjižnico, ki naj bi z vsemi knjigami, knjižnimi policami in omarami takoj po njegovi smrti pripadla prečastitemu donu Placidu Tagli, ki mu je zapustil tudi vse umetnine in grafike.
Življenje Francesca Grisonija je torej zaznamovala predvsem dobrota, jutri ob 19. uri pa si v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice na razstavi Knjige koprskega plemiča: knjižnica grofa Francesca Grisonija lahko ogledate tudi del njegove materialne zapuščine. *
