Septembra lani je v Kubedu vrata odprla prenovljena hiša Alojza Kocjančiča, kjer je zaživela tudi umetniška rezidenca. Januarja je v njej ustvarjala prva rezidentka, vizualna umetnica Neja Tomšič, s katero smo se pogovarjali zadnje dni njenega bivanja v Kubedu.
Vaš življenjepis je zelo bogat, živeli in ustvarjali ste v različnih krajih, med drugim v številnih umetniških rezidencah v tujini. Kaj vas je pripeljalo v Kubed?
Na umetniški poti mi umetniške rezidence zelo veliko pomenijo. Še posebej iščem takšne, ki so odmaknjene od mestnih središč. Za Kubed sem se odločila tudi zato, ker trenutno razvijam projekt, ki je vezan na slovensko Istro in Tržaški zaliv.
Nam lahko poveste kaj več o projektu, ki je nastajal v času bivanja v Kubedu?
Gre za projekt z naslovom Delavci zapuščajo tovarno (Galeb), ki je nastal na povabilo kuratorke iz Trbiža iz nevladne organizacije IoDeposito. Povabila me je k projektu Peripheral Memories, v katerem je šest umetnic povezala z različnimi podjetji v regiji in naročila dela na temo industrijske realnosti ter dediščine na območju med Tržičem in Trstom.
Tako se del projekta nanaša na ladjedelnico Fincantieri v Tržiču, ki se ukvarja z gradnjo luksuznih križark, drugi pa na prenovo lesene jadrnice Galeb Pie in Pina Mlakarja. Torej ukvarjam se s tem, kako dva povsem različna tipa plovil govorita o percepciji časa.
Na razpis Zavoda za mladino, kulturo in turizem za enomesečno rezidenčno bivanje v hiši Alojza Kocjančiča se je z različnimi projekti prijavilo kar deset umetnikov in umetnic. Prva med njimi je bila vizualna umetnica Neja Tomšič, februarja bo hiša gostila multimedijsko umetnico Valerie Wolf Gang. Do septembra ji bodo sledili kiparka Ula Žibert, mojster fotografije Branimir Ritonja, kiparka Metka Kavčič, magistri slikarstva Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup s skupnim projektom, vizualni umetnik Oliver Pilić, magister umetnosti Marjan Prevodnik in slikar Brane Širca.
Na kakšen način?
V videoeseju dokumentiram zunanjost največje evropske ladjedelnice Fincantieri v Tržiču in prenovo lesenjače Galeb baletnikov Pie in Pina Mlakarja. Na primeru dveh motivov – procesa restavriranja jadrnice zgodovinskega in kulturnega pomena ter gradnje luksuznih križark – premišljujem, kako se na simbolni in materialni ravni spreminjata dojemanje in vrednotenje dela ter posledično časa ob trčenju z dvema radikalno različnima tipoma plovil.
Ob videu materialu ves čas na podlagi fotografij in dokumentacije nastajata tudi serija risb na papirju in besedilo.
Vam je v enem mesecu uspelo dokončati projekt?
V tem času sem sklenila prvi del projekta, vezan na ladjedelnico v Tržiču, načrtovano dokumentiranje prenove jadrnice zakoncev Mlakar in raziskovanje arhivov njene zgodovine pa se je zaradi trenutnih epidemioloških razmer zamaknilo v februar.
Kdaj bo vaše projekte imela možnost videti širša javnost?
Tržiški del bo razstavljen aprila in maja na razstavi Periferni spomini v Vidmu in Trstu, druga priložnost pa bo v sklopu skupinske razstave umetnikov, ki bomo letos ustvarjali v umetniški rezidenci v Kubedu. Prav tako bo projekt predstavljen v Pomorskem muzeju v Piranu.
Bi omenjene projekte izpeljali, tudi če ne bi ustvarjali v umetniški rezidenci v Kubedu?
Seveda, saj so bili načrtovani že prej, a se mi zdi priložnost, ki jo ponujajo umetniške rezidence, zelo dragocena. Omogočajo namreč ustvarjanje v okolju, ločenem od vsakodnevnega ritma in drugih obveznosti, ter odmik. Pravzaprav bi bilo še bolje, če bi lahko v Kubedu ustvarjala dva meseca, ker bi se tako lahko poleg osredotočanja na projekt, ki sem ga prinesla s seboj, potopila v ta izredno bogat kraj.
Bi se torej še vrnili v Kubed, če bi imeli to možnost?
Z veseljem bi se in resnično upam, da bom imela to priložnost. Tukaj vidim še veliko možnosti za ustvarjanje in delo.
Kako so vas sprejeli domačini, se vam je uspelo vklopiti v kraj?
Glede na to, da sem bila prva, so me številni spraševali o mojem delu in času bivanja v Kubedu. Sicer pa so tukajšnji ljudje zelo prijazni, spoznala sem jih veliko. Bila je resnično prijetna izkušnja.
Pa ste Kubed poznali že pred tem?
Žal pred tem sploh nisem nikoli bila na tem koncu Slovenije. Spomnim se, da smo bili v času osnovne šole v Hrastovljah, drugače pa nisem poznala vseh teh prelepih krajev.
Foto: ZMKT
