Novinar Andrej Miljković, ki je zaradi poročanja v časniku Ekipa SN od Milana Mandarića prejel osebno tožbo, v svoji kolumni »Sladkost in gniloba lažnih mandarin«, ki je bila objavljena v četrtek, 8. junija v časniku Ekipa SN, pojasnjuje okoliščine glede poročanja o Milanu Manadriću. V kolumni se dotakne svobode novinarskega poročanja, neodvisnosti medijev, lažnih mandarin in Mandarićeve lažnosti.
Novinar se v kolumni sprašuje, ali je Milan Mandarić »res živel v prepričanju, da si na tako majhnem trgu kdorkoli lahko privošči biti ljubljanski, Olimpijin medij?«
O Mandarićevi lažnosti
Nadalje pojasnjuje, da je bila očitno navidezna odsotnost Mandarićeve lažnosti v resnici ena večjih lažnosti na prvi pogled prijaznega dedka. »Očitno je s svojim zaigranim nastopom vendarle pričakoval vsesplošno postavljanje spomenikov, vsesplošne hvalospeve, vsesplošno navijaško, javno in – pozor – tudi medijsko hvaležnost. Ne glede na poteze, ne glede na njihovo logičnost in smiselnost, ne glede na vse in za vsako ceno. Pa ne samo to, Mandarić je očitno celo pričakoval vsesplošno pihanje v nekakšna skupna jadra, kakršnega ni mogoče pričakovati niti od privržencev kluba, kaj šele od predstavnikov sedme sile.«
Povod za Mandarićevo osebno tožbo naj bi bil po poročanju časnika Ekipa SN članek z dne, 17. februarja, kjer je novinar analiziral zimski prestopni rok oziroma menjave igralcev pri Olimpiji in ocenil, da bodo ob koncu prvenstva odgovorni možje pri Olimpiji lahko samo »ali zmagovalci ali poraženci, ali junaki ali bedaki«. Mandarića je v oči zelo zbodla zgolj beseda bedaki in zato se je odločil, da bo tožil novinarja Andreja Miljkovića osebno in ne časnika ali uredništva, kot bi to sicer lahko storil.
»Odhodi gor ali dol, slovenski nogometaši gor ali dol, poplava tujcev sumljivega porekla gor ali dol; Olimpija bo morda z njimi rušila vse pred seboj in v tem primeru bosta tako Stojić kot Mandarić junaka. Nikoli nismo imeli težav s priznavanjem tega in nimamo jih niti po tem nerazumnem napadu. Junaka bosta, ni druge. Toda po isti logiki druge ni niti na nasprotnem polu. Je ne more biti. Če bosta po vsem tem proti povsem mirnemu, nedotaknjenemu, za mnoge celo podhranjenemu Mariboru ostala praznih rok (pozor, v luči celotne pomladi, nikakor ne zgolj sobotnega derbija), bosta bedaka. In to lahko zapišem še nekajkrat ter sprožim še nekaj podobno neprimernih, grotesknih, zablojenih in povsem zgrešenih izjav za javnost, kot jih je Olimpija v svet poslala v petek zvečer. Ste pripravljeni? Bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka,« pa se je v kolumni na sporno besedo bedaki odzval Miljković.
Je Mandarina v resnici močno lažna in figurativno gnila?
Novinarju pa se zdi zanimivo, da pri tem pa »Mandarić tiste prve, povsem enakovredne junaške možnosti na naši zdaj že slavni naslovnici očitno sploh ni videl in se je ukvarjal zgolj z drugo«.
Razloge zakaj je Mandarić videl zgolj besedo bedaki pa je novinar podal v dveh različicah: »Na misel mi prideta dve možnosti. Pod točko ena srbsko-ameriški poslovnež morda verjame, da bi moral biti junak v vsakem primeru. Če res verjame to, potem peščico amaterjev, kot predstavnike slovenskih medijev menda imenuje med prijatelji, do skrajnosti podcenjuje, do skrajnosti ponižuje, do skrajnosti žali. Druga možnost pa je, da gospod živi v paničnem strahu pred tem, da je že drugič zaupal napačnemu človeku, da sta povlekla napačne poteze, da sta tvegala preveč in da bosta na koncu res bedaka. Se gospod tako močno boji, da je v njunem delovanju resnično precej več lažnega kot v mandarinskem poimenovanju tangerin, da je Mandarina v resnici močno lažna in figurativno gnila ter da bodo to kmalu vedeli vsi?«
Celotno kolumno si lahko preberete TUKAJ.
