Septembra lani je v Kubedu vrata odprla prenovljena hiša Alojza Kocjančiča, kjer je zaživela tudi umetniška rezidenca. Pogovarjali smo se z umetnikoma, ki sta v umetniški rezidenci v Kubedu ustvarjala meseca aprila – mojstrom fotografije Branimirjem Ritonjo in akademsko kiparko Metko Kavčič.
Kaj je prvo, kar bi želeli povedati?
Metka: Hvaležna sva Zavodu za mladino, kulturo in turizem Koper in Krajevni skupnosti Kubed, ki so naju sprejeli in nama dali možnost spoznati tukajšnje okolje in ljudi ter zagotovili izredne pogoje za ustvarjanje. Hkrati bi želela poudariti, da tovrstnih rezidenc, ki bi dale prednost slovenskim umetnikom, pri nas redko srečamo. Običajno so namenjene le tujim ustvarjalcem.
Branimir: Pozdravljava celotno organizacijo in pogum pri vzpostavitvi umetniške rezidence, ki dopolnjuje kulturno-umetniško ponudbo različnih destinacij.
Kako ste se počutili v Kubedu?
Metka: Začutila sva posebno energijo, ki vlada tukaj in se te na nek način oprime. Pogoji so v vseh pogledih izjemni, zato sva se lahko zelo dobro osredotočila na delo.
Branimir: Z veseljem bi se v Kubed še vrnili, da ga doživimo še ob kakšnem drugem letnem času.
Povejte nam nekaj o projektih, ki so nastajali v tem mesecu.
Metka: Pri svojem ustvarjanju se skušam navezati na okolje v katerem delam in se povezujem ali z naravo ali z izročilom določenega območja. Zaradi omejitev, ki so nam predpisane, sem se tokrat morala osredotočiti le na naravo. Moje delo je sicer prvotno, pred mnogimi leti, izhajalo iz idrijske čipke, kjer je vzorec dosežen s pomočjo električnega varjenja na pločevinasti površini. Vendar sem vzorec čipke sčasoma nadgradila in povezala z motivi iz narave v katerem nastaja silhueta krhkih struktur rastja, zraščenih v zgoščeno mrežo prepletov. Z odmikom eksponata od stene pa dosežem še pomembno vidno vlogo sence, s čimer postavitev, kljub dvodimenzionalnosti, naglasim kot prostorski učinek.
Branimir: Nisem klasični fotograf, moje fotografije najprej nastanejo v glavi. Tako sem v začetku potreboval čas, da so se mi porodile ideje. V okolici sem nabiral kamne zanimivih oblik, v ruševinah našel odvržene predmete in sledi, ki sem jih v studiu fotografiral. Ker jih fotografiram na film z velikim fotoaparatom, me čaka doma še kar nekaj dela v temnici, razvijanje fotografij in tako naprej. Istočasno sem z manjšim fotoaparatom fotografiral na terenu, kjer najdeš mnogo zanimivega, ruševine, zapuščene hiše, predmete…. Skratka, na vsakem koraku pričevanja nekdanjega življenja.
Ste imeli idejo o motivih, ki jih boste ustvarjali, že pred prihodom v Kubed ali vas je potem okolje samo navdihnilo?
Metka: Nikoli si ne postavim jasnega motiva vnaprej, ampak mi okolje samo ponudi vsebine, ki mi dajo navdih. Na silo namreč nič ne nastane. Dovzetni moramo biti do tega, kar nas obdaja.
Branimir: Tudi sam sem navdih našel v naravi. Najprej jo raziskoval, v njej nabiral material, nato pa se lotil umetniškega ustvarjanja.
Sta te kraje poznala že prej?
Kubeda ne, poznala sva Hrastovlje, Zanigrad, območje med Ankaranom in Sečovljami ter nekaj drugih bližnjih vasi. Notranjosti slovenske Istre nisva toliko raziskovala in da se tukaj skriva še toliko biserov, si res nisva predstavljala.
Foto: ZMKT
