V Libertasu so odprli razstavo Zamik III – Zamaknjeni sistemi, ki velja za osrednji del 14. festivala IZIS. V Libertasu in Bastionu je vse do nedelje, 22. novembra, na ogled enajst del umetnic, umetnikov in kolektivov iz Slovenije in tujine.
Libertas dom festivala IZIS
Otvoritev je bila tudi vrnitev. Producent festivala in predsednik Kulturno izobraževalnega društva PiNA Borut Jerman se je spominjal začetkov v Libertasu leta 2020, še pred obnovo stavbe, ko so stene padale, tako simbolno kot fizično. »Ta prah v Libertasu je del IZIS-a,« je dejal in prenovljeni Libertas pozdravil kot dom festivala: »We are back!« Na to se je navezal tudi programski vodja Libertasa Andraž Gombač, ki je obudil besede enega od ustanoviteljev festivala Marka Vivode izpred enajstih let: »Mi obiskovalcem, ki si vzamejo čas, lahko veliko damo. Najmanj pa lahko zagotovimo, da ne boste odšli ravnodušni. In ravno ravnodušnost je največji strup človeštva.« Nagovor je sklenil z besedami: »Hvala IZIS, dobrodošli doma.« Podobno toplo dobrodošlico je festivalu izrekla Vesna Pajić, ki je v imenu Mestne občine Koper IZIS pozdravila z »welcome back« in poudarila, da »premika meje našega zaznavanja in odpira horizonte umetniškega ustvarjanja.«
Tema letošnjega festivala po besedah kuratorke Irene Borić »izhaja iz vsakdanjega življenja, ko časa nikoli ni dovolj.« V svetu, ki zahteva nenehno produktivnost, se čas hkrati razteza in krči, zamik pa navadno razumemo kot napako ali zaostajanje. Razstava ga obrne: zamik postane premor, vrzel ali razpoka, prostor, v katerem si lahko vrnemo čas in drugače pogledamo na sisteme okoli sebe.
Umetnice in umetniki ga zato iščejo v samih sistemih, v zamudah, zankah, odmevih in ponastavitvah strojev, podatkov in naravnih procesov. Robertina Šebjanič, Ida Hiršenfelder in morska biologinja dr. Ana Lokovšek z Morske biološke postaje Piran prisluhnejo jadranskim morskim travnikom, v katerih se šepet rib prepleta s hrupom ladijskega prometa. Duo Swamp_Matter (Ana Laura Richter in Eva Garibaldi) se iz Škocjanskih jam vrača z razmislekom o geološkem času, v katerem je človek le kratek trenutek. Saša Spačal v 88 kromatogramih tal razkriva nevidno, a trajno sled »večnih kemikalij«, v filmskem eseju, ustvarjenem z Alison Sperling, pa razmišlja o onesnaženih tleh in skrbi zanje. Cinkova plošča Line Rica se medtem ves čas razstave počasi raztaplja v modri galici in bo zato ob vsakem obisku videti drugače, Urška Preis pa s tremi prepletenimi postavitvami bolečino obravnava kot naravno stanje, ki ne izgine, temveč se preobraža.
Kako pa lahko razumemo zamik iz perspektive stroja? Strežniki kolektiva Format C (Dina Gligo in Vedran Gligo) si podajajo animirane vsebine in opozarjajo na zaostajanje umetniške produkcije v prekarnih razmerah, avtonomni kinetični sistem Oskarja Kandareta pa se kot enocelično bitje počasi odziva na samega sebe. Satelit Terra iz dela Loading Suns Lare Reichmann razmišlja o svoji umrljivosti, delo Luiza Zanotella v realnem času prenaša posnetke z odprtih vremenskih kamer po svetu, razbit LED-zaslon Lukasa Trunigerja pa obiskovalce zrcali v nekaj grobih pikslih. Staš Vrenko v Zankah v prenosu skozi zvok spregovori o časovnosti v ozadju strojnih procesov.
Več informacij o festivalu in razstavi najdete na povezavi.
Foto: Aleš Rosa
