V osrednji mestni palači se je danes zbrala množica obiskovalcev, ki so s pestrim programom in pregledom dela zgodovine mesta Koper, predvsem tistega, ki opisuje življenje in delovanje družine Bruti, obeležili visok 300-ti jubilej palače Bruti – palače, v kateri je svoje prostore našla Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
Poleg predstavnika Mestne občine Koper, požupana Petra Bolčiča in direktorja knjižnice Davida Runca s sodelavci, so se posebnega dogodka udeležili tudi koprski škof msgr. Jurij Bizjak in številni zgodovinarji, ki so preučevali zgodovino stare koprske meščanske družine.
Direktor David Runco se je ob tej priložnosti zahvalil koprski občini in dodal, da je ta še enkrat potrdila, da ima posluh za kulturo in kulturno dediščino v našem mestu, ter na kratko povzel dogajanje ob častitljivi obletnici palače Bruti, podžupan Mestne občine Koper pa je poudaril, da ima koprska knjižnica za občane izreden kulturni in intelektualni pomen.
Sledil je pregled zgodovine koprske palače Bruti, ki ga je pripravila Helena Seražin, Mitja Pelicon iz Filatelističnega društva Koper pa je predstavil posebni znamko, ovojnico in poštni žig, ki so jih prav za to priložnost snovali skupaj z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja. Obeležitev jubileja je prinesla tudi odprtje razstave v prostorih knjižnice in objavo nove publikacije Palača in družina Bruti v Kopru – s knjigami škofa Avguština grofa Brutija, v Krstilnici pa so v spomin na škofa Avguština darovali tudi sv. mašo.
Palačo bruti je zasnoval arhitekt Giorgio Massari leta 1714
Zgodovina palače sega v začetek 18. stoletja, ko se pojavijo tudi prvi zapisi o kupčijah v zvezi z zemljiščem ob stolnici, kjer je bilo veliko pokopališče. Omembe sledijo v štiridesetih letih 18. stoletja, ko se je škof Agostino Bruti pritoževal nad gradnjo prezbiterija koprske stolnice, ki je zakril del čelne strani družinske palače.
Sicer je po zunanjščini palača Bruti izjemno klasičistično delo s poudarjenim središčnim delom, ki ga tvorita portal v pritličju in balkon v nadstropju (piano nobile) z nizom okenskih odprtin. Nad prekladami se vrsti serija reliefov s temeljnimi bibličnimi prizori, ki se vrstijo od vzhoda proti zahodu (Stvarjenje sveta – Gospod nad vodami, Gospod ustvari Adama, Kajnova daritev, Abraham daruje Izaka, Jožef prodan za sužnja v Egipt, deček Samuel pred velikim duhovnikom Elijem, prerok Jona trpi sončno pripeko zaradi posušenega ricinusovega drevesa, Judita obglavi Holoferna, kralj David igra na liro).
Družina Bruti, za katero je bila palača zgrajena, naj bi po starem izročilu (vir Primorci.si) izhajala iz rimskih Brutov: naselila naj bi se v Epiru, v času, ko je provinci vladal sam Brut. Tako Fulvio Orsino zapiše: Macedonia Provincia Bruto fuisse decretam. Starodavni spomini so bili uničeni leta 1500, ko je turška vojska pokončala albansko mesto Drač z ognjem in mečem, potem, ko so Bruti v drugi polovici 14 stol. (1361) priznali beneško nadvlado, da bi se zaščitili pred Amuratom I. Antonio iz družine Bruti je umrl v suženjstvu z vsemi iz njegovega rodu. Naslednik Antonio II. se je zatekel v Ulcinj, ozemlje svetega Marka, ko pa je otomanska vojska zavzela mesto, so ga usmrtili z obglavitvijo. Sinovi Antona II., Marco in Giacobbe, sta se nastanila v Kopru, ki je postal njihova obljubljena dežela. Povezali so se s starim mestnim plemstvom, sin Giacobbe se je poročil z Bradamanto, hčero Giacoma Verzija, kapitanom rasporške konjenice in koprskim plemičem. Njegova sestra Giacoma se je poročila s Pierom Borisijem, druga sestra Caterina pa s plemičem Rizzardijem iz družine Verzi. Družina Bruti se je tako vpisala v zlato knjigo mestnega plemstva v času doža Luigija Moceniga: »Aloijsius Mocenigo Dei gratia Dux Venetiarum} Universis { Significamus Vobis heri in Consiglio nostro Decem cum additione captam fuisse partem tenoris infrascripti. Videlicet.«
