Govorim o izračunih, ki smo jih dobili s strani Davčne uprave Slovenije. Po pregledu podatkov sem ugotovila, da sem bogata, česar pred pridobitvijo tega dokumenta nisem vedela. In vedela nisem veliko stvari, na primer tega da po 45 letih bivanja na istem naslovu v istem stanovanju, tam pravzaprav sploh nisem prijavljena, oziroma je stanovanjska hiša – družinska razdeljena na neke vrste enote, ki so vsaka posebej obdavčene. V mojem primeru 0,15, 0,50 in celo 0,75. Super! In to zato, ker smo po pokojnem očetu jaz, mama in sestra podedovale hišo. Zdaj nismo vse tri prav enake. Tako je določila država.
No, pa gremo naprej. Zemljišče, ki je sestavni del parcele, na kateri stoji hiša, je obdavčeno tako, kot da bi prijavili izkop zlata ali celo naftni vrelec. Vam je sedaj jasno zakaj se počutim tako zelo bogata, celo izredno bogata?
Po prvem šoku, seveda začnem gledati še vsebino dokumenta o tem, kaj vse imamo v hiši. In se še bolj čudim. Davčna namreč ve veliko več o nas, kot vemo mi sami, in začenja me skrbeti, ali niso morda v naši družinski hiši zgrajeni daljnega 1969 leta nameščene kamere, prisluškovalne naprave ali ni morebiti celo kak član moje družine tihi davčni ovaduh. Pa se pričenjam v svojem lastnem domu obnašati zelo pristojno. Vedno počistim kopalnico za sabo in to vsakokrat, ko si umijem roke, da o ostalih zadevah, ki jih tam počenjamo, sploh ne govorim. Pazim na to, kako govorim, koga povabim k sebi in še posebno, kako se oblačim in kakšno torbico vzamem iz skritih predalov, da mi ne zaračunajo še kakega »fake« Louisa Vuittona za posladek. To bi bila šele tragedija. Celo z ljubimcem se dobivam na skritih kotičkih, da mi ga davčna ne oglobi in zaračuna kot dodano vrednost mojemu že tako luksuznemu življenju.
No, pa gremo naprej. Obdavčili so nas tako, kot da smo multimiljonarji, pri čemer se sprašujem, kako vsi ti znanstveniki, ki so take izračune pripravili, tiste, ki so to na vladi in v parlamentu potrdili, in tisti, ki to izvajajo prek davčnih izpostav po celi Sloveniji, razmišljajo. Kaj nam bodo vzeli potem, ko nas bodo oropali vsega, na kakšen način se bo potem to brezno, ki ga imenujemo državna blagajna, polnilo? In ob vseh teh problemih, s katerimi je soočena Slovenija – sneg, led, žled in poplave- se naši veleumni politiki ukvarjajo s tem, kdo bo minister kakšnega kurnika in katera politična stranka jih bo imela več.
Sram naj vas bodi politikanti! Sram za vse hudo, ki ste ga temu pridnemu in ponosnemu narodu naredili vsi levi in desni, črni in rdeči z belimi lisami vmes, verni in ateisti, beli in črni in moški in ženske. Vsi, ki ste se borili samo za svoje lastne stolčke in pozabili, da je narod od vas nekaj pričakoval! Vse ste izneverili, se povampirili in pokradli, kar se je pokrasti dalo.
Pozabili ste, da večina tistih, ki je še v stari Jugoslaviji predvsem na Obali gradila domove, teh v veliki večini ni gradila zaradi luksuza, pač pa zato, ker se je to območje, potem ko je pripadlo Jugoslaviji, začelo razvijati. Potrebovali so delovno silo, pridne in marljive roke, da so gradile bodočnost za vse, tudi za vas, ki se tako bohotite in šopirite. Tudi na račun mojih staršev, ki so si z muko zgradili svoj dom, ker drugega doma ni bilo. Ni bilo velikih gradbenih podjetij, ki bi na veliko gradila stanovanjske soseske in prodajala stanovanja, kot da bi imele zlate kljuke in diamantne okraske. Ni bilo infrastrukture in ne cest. Ni bilo delitve med bolj ali manj rezidenčno cono, ali luksuzno lokacijo. Gradilo se je tam, kjer je občinski prostorski načrt to dovolil, gradilo se je hiše po načrtih, ki so bili že naprej narejeni. In gradilo se je z lastnimi rokami, skupaj s sosedsko solidarnostjo in pomočjo.
Sedaj, ko moram vlagati v hišo staro 45 in več, ko streha pušča, ko je dimnik zamašen, okna prepuščajo toploto na vseh koncih, ko se stopnišče ruši, ko razpada dostopna pot do hiše, vhodna vrata pa se majejo, mi država zatrjuje, da sem bogata in to zelo. Zakaj? Ker imam hišo na super luksuzni lokaciji, ker vidim morje, ker živim nad najbolj turističnim mestom v Sloveniji. Seveda to stane in to se mora plačati. Slednje morebiti celo razumem in morda celo sprejmem, toda šele potem, ko bodo prvi v vrsti plačali vsi bavčarji, turki, da o »prijaznem« šešoku sploh ne govorim. Šele takrat bom svoj luksuz plačala tudi sama, predvidevam pa, da tudi vsi ostali »bogati« Slovenci.
In da bi bila zadeva še bolj tragična: vsa ta polomija okrog davkov in vodenja evidenc nas je stala več kot 55 milijonov eurov, pri čemer vsaj 70% podatkov kljub konstantnem popravljanju, ne drži. In kar je še bolj grozno je to, da nam veljaki iz Gursa po televiziji trobijo, da smo za to krivi mi, ker enostavno nismo zadev uredili pravočasno. Kaj če bi med nas razdelili teh 55 milijonov in nas prosili, da v zameno za delež tega denarja, mi sami zadeve uredimo, kaj mislite kako bi bilo?
In kaj je še zadnja stvar, ki me je resnično vrgla iz tira? Minister Čufer ne ve, kako bo lahko podelil finančne nagrade našim fantastičnim športnikom, enim redkih, ki ime Slovenije pozitivno prenašajo v svet. In to še prostodušno, javno in na glas pove po televiziji. Sram naj te bo, tebe in vse tvoje politikantske kolege!
Sama ti lahko razodenem, kako do tega denarja, če očitno država ne funkcionira. Način sta ti že pokazala župan Boris Popovič in direktor uprave Luke Koper G.G. Mišič, ko sta se odrekla svoji enomesečni plači v dobrodelne namene za tiste ljudi, ki so v nedavni ujmi utrpeli neznansko škodo. Način smo ti pokazali tudi vsi tisti Slovenci, ki smo nesebično pomagali tem ljudem, gasilci, civilna zaščita, delavci elektro gospodarstva, prostovoljci in mali ljudje, ki smo bili sposobni prispevati denar in ostalo pomoč za naše sodržavljane. Seveda boš rekel, da je to izven oziroma nesistemska rešitev. Bog se nas usmili!
