Že včeraj smo poročali o tem, da bodo v Dubaju v kratkem začeli graditi novo najvišjo stavbo na svetu, nekakšen Eifflov stolp 21. stoletja, o katerem smo v Kopru razmišljali že pred dvema letoma. Nihče seveda ne trdi, da so Arabci ukradli naše zamisli, a dejstvo je, da bi lahko bili – če bi vsaj enkrat znali biti dovolj pogumni in drzni – tudi v naši podalpski deželici v nečem prvi, boljši in bolj edinstveni od konkurence.
Spomnimo, da je idejni oče sodobnega Eifflovega stolpa v Kopru, prvi mož Mestne občine Koper Boris Popovič, pred dvema letoma prepričljivo zagovarjal svojo vizijo in dejal, da bi tovrsten projekt »lahko dal razpoznavni pečat tako našemu mestu, kot tudi vsej državi«. Pri tem so ga podprli številni priznani slovenski arhitekti, ki se še kako dobro zavedajo, da je kljub spoštovanju »mediteranskosti« in arhitekturne zgodovine tega območja, treba gledati širše in enkrat za vselej premakniti meje v glavah.
Idejo o Eifflovem stolpu 21. stoletja, ki bi mu, za razliko od originalnega pariškega stolpa, vdahnili tudi vsebino, je leta 2014 javnosti predstavilo šest slovenskih arhitekturnih birojev in njihove rešitve so bile resnično inovativne in domiselne. V Mestni občini Koper so načrtovali stopiti še korak dlje, saj so nameravali projektiranje Eifflovega stolpa 21. stoletja zaupati kar svetovno znanimi arhitektom, kot so pred nedavnim preminula iraško-britanska arhitekta Zaha Hadid, ki je med drugim zasnovala moderen most v španski Zaragozi in sodoben kulturni center v mestu Baku v Azerbajdžanu, priznani londonski arhitekt Norman Foster, ki je zasnoval znamenito futuristično londonsko stolpnico 30 St Mary Axe, italijanski arhitekt Massimilliano Fuksas, Francoz Jean Nouvel in številni drugi. Med njimi so seveda želeli angažirati tudi arhitekta špansko-švicarskega rodu Santiaga Calatravo Vallsa, ki je zasnoval prav novi najvišji stolp na svetu oziroma Eifflov stolp 21. stoletja, ki ga bodo že v kratkem začeli graditi v Dubaju.
A žal, Slovenija ne bi bila Slovenija, če ne bi ob poskusu uvedbe sleherne novosti na noge skočila peščica ljudi, ki s svojim kritiziranjem in nerganjem vsakič znova že v kali zatre še tako dobro zastavljeno idejo ali projekt. Najbolj žalostno pa je, da je bil v primeru koprskega stolpa na strani njegovih nasprotnikov tudi dekan Fakultete za arhitekturo prof. mag. Peter Gabrijelčič, od katerega bi pričakovali vsaj kanček več razgledanosti in »open minded« razmišljanja oziroma razmišljanja izven okvirjev, še zlasti zato, ker so v zadnjih letih vertikale zgradili tudi v številnih drugih sredozemskih mestih, kot so Nica, Napoli, Genova, Barcelona, Istanbul in še bi lahko naštevali. A je Gabrijelčič tedaj dejal, da
»takšna velika vertikala v ta prostor ne sodi, ker bo uničila vse tisto, kar je vredno«.
Še več, izjavil in napovedal je celo, da »se bo fakulteta borila proti takšnim poskusom, katerih realnost izvedbe je vprašljiva, bodo pa po nepotrebnem terjali veliko denarja«. Na dejstva, da bi uresničitev tovrstnega projekta v naše kraje pritegnilo na tisoče in tisoče turistov, da bi bila to za nas velika razvojna priložnost in ne nazadnje možnost za številna delovna mesta, pa je očitno pozabil. Prav tako se očitno ne zaveda dejstva, da je po svetu ogromno investitorjev, a da si Kopra in Slovenije ne izberejo tudi zato, ker običajno nimamo pripravljenih nikakršnih projektov zanje.
A kaj bi sploh še govorili o preljubi podalpski deželici in njenem razvoju, če so tisti, ki naj bi bili gonilna sila razvoja in ki naj bi ne samo zagovarjali vizionarske ideje, temveč vizijo sami tudi živeli in jo razvijali, po domače rečeno “zaplankani”.
Na tej točki tako velja omeniti diametralno nasprotje od naše Slovenije – Dubaj, nekdaj puščavsko mestece, kjer so prvi hotel zgradili šele leta 1959, v zadnjih letih pa se je prav na račun svoje »drugačnosti« in številnih revolucionarnih arhitekturnih dosežkov, med katerimi velja omeniti trenutno najvišjo stolpnico Burj Khalifo, umetni otok v obliki palme, hotel s sedmimi zvezdicami v obliki jadra in še veliko več, uvrstil med najbolj zaželene, mondene in obljudene svetovne destinacije.
Zato se nam na tem mestu upravičeno poraja vprašanje, zakaj že leta in leta v naši preljubi domovini stopicamo na mestu in capljamo za konkurenco, tiste svetle izjeme, ki pa imajo malce več poguma, drznih in ambicioznih idej, vsakič znova obsojamo? Si mar ne želimo enkrat v zgodovini vendarle stopiti iz sivega povprečja in končno postati v nečem boljši in bolj inovativni? Celo unikatni in edinstveni? Si ne želimo postati razlog, da o nas govorijo tudi v bistveno bolj razvitih mestih in da nam naše lepote, četudi morda te nekoliko izstopajo od naše bogate kulturne dediščine, zavidajo daleč naokoli?
V Kopru imajo postavljene že dobre temelje za vse to, premakniti bo treba le meje. Da ne bo pomote, tiste v glavah.
