Da je treba vizijo snovati na dolgi rok in da je treba za dosego zastavljenih ciljev včasih stopiti tudi korak nazaj, se zavedajo prav Kitajci, ki s sprejetjem obsežne strategije na področju nogometa napovedujejo, da bodo do leta 2050 postali nova nogometna velesila.
Željo, da bi Kitajska v prihodnosti gostila, nastopila in celo zmagala na svetovnem prvenstvu v nogometu, je že leta 2011 javno izrazil – takrat še v funkciji podpredsednika – danes pa predsednik Kitajske Xi Jinping, ki sicer velja za velikega nogometnega navdušenca. Kitajska reprezentanca na lestvici Fife trenutno zaseda šele 81. mesto, na svetovnem prvenstvu pa je doslej nastopila zgolj enkrat, leta 2002, ko sta tekmovanje gostili Južna Koreja in Japonska.
Njegove želje so zatorej morda na prvi pogled nekoliko utopične, a v resnici vendarle niso, Kitajci so namreč s prvimi koraki za dosego svojega cilja začeli že pred leti, z odprtjem nedvomno največje nogometne akademije na svetu. Gre za nogometno šolo Evergrande v Qingyuanu, Guangdong na Kitajskem, ki so jo zgradili v pičlih 10 mesecih. To sploh ne bi bilo nič kaj takega, če se šola z vsemi spremljevalnimi objekti ne bi razprostirala na enormnih skoraj 680 tisoč kvadratnih metrih površin in če za njeno gradnjo ne bi porabili skoraj 200 milijonov evrov.
Največja naložba v športno infrastrukturo na Kitajskem v zgodovini človeštva je s skoraj 50 nogometnimi igrišči, ki obsegajo 6 tisoč kvadratnih metrov, več tisočimi namestitvenimi kapacitetami, ki zasedajo nepredstavljivih 21 tisoč kvadratnih metrov površin, vsekakor “številka ena na svetu”.
Kampus, ki na trenutke spominja celo na čudovito Disneyjevo palačo, vsebuje tudi podzemni filmski avditorij, zunanje bazene, teniška igrišča, ping pong mize, telovadnice, obsežno knjižnico in računalniške prostore, na vhodu v kompleks pa je moč občudovati ogromno repliko svetovnega pokala Fife.
A to je le prvi korak, ki naznanja, da na Kitajskem ne izgubljajo časa, saj verjamejo, da brez nič ni nič, torej, da je potrebno v in za tisto, kar želimo doseči, vložiti ves trud in čas. In da je ob tem potrebno biti potrpežljiv. Rezultati namreč pridejo postopoma, nikakor pa ne čez noč.
Načrt, ki naznanja prodor Kitajske med nogometne velesile
Načrt, ki vse skupaj obsega kar 14 strani, je nastal pod okriljem Nacionalnega športnega urada, Kitajske nogometne zveze, ministrstva za izobraževanje ter Komisije za nacionalni razvoj in reforme – torej ključnih akterjev na področju razvoja športa in športne strategije, ki bo Kitajsko v naslednjih 30-ih letih izstrelila v sam svetovni nogometni vrh. Njegov glavni podpornik pa je tudi eden največjih nogometnih privržencev v državi, sam predsednik Kitajske Xi Jinping.
Kitajci napredni, kaj pa Slovenci?
A to je vendarle Kitajska. V Sloveniji bi tovrstne napovedi kakopak kaj hitro uvrstili pod rubriko »saj ni res, pa je«, če bi si v tako vizionarsko zastavljene načrte, roko na srce, sploh upali verjeti in jih obelodaniti. Vendar v državici na sončni strani Alp vsakršno napredno mišljenje, da ne rečemo vizijo, že v povojih zavračamo, se ga na vse pretege otepamo in celo javno obsojamo ter ga skušamo prek medijev povsem razvrednotiti.
Tega se najbolj zavedajo prav Kopru, v mestu z jasno začrtano vizijo, ki se razvija na vseh področjih in na čisto vsakem koraku, saj sleherne drzne načrte, da o futuristično usmerjenih zamislih, pod katere je podpisan prav prvi mož koprske občine Boris Popovič, niti ne govorimo, spremljajo ostre kritike in neodobravanja – predvsem s strani tistih, ki zaradi svoje ozkoglednosti ne zmorejo pogledati širše.
Predvsem pa ne morejo razumeti, da je treba vsako vizijo snovati na dolgi rok. Zato seveda nikakor ne morejo dojeti niti prizadevanj župana Borisa Popoviča, da bi koprski nogomet dvignil na še višjo raven in da bi se tako tudi Koper uveljavil v nogometnem svetu.
“Nogomet je nedvomno najhitreje razvijajoč se šport, ki dobesedno dnevno pridobiva na priljubljenosti, zaradi česar se sleherna vlaganja vanj še kako obrestujejo,” je prepričan koprski župan Boris Popovič, ki dodaja, da to razumejo povsod po svetu, le pri nas ne.
Kot je župan že večkrat javno poudaril, ne skriva želje, da bi se Koper uvrstil v sam vrh slovenskega nogometa in posledično na evropske nogometne zelenice. Mladinska kampa AC Milan Junior Camp in FC Barcelona Camp sta bila le začetek neke nove nogometne zgodbe, ki jo v Kopru pišejo v zadnjem obdobju in jo z novim vodstvom kluba FC Koper ter strokovnjaki na tem področju danes samo še utrjujejo.
Seveda pa vsega tega ni mogoče doseči kar tako čez noč, saj so dobri rezultati posledica trdega dela na dolgi rok. Tudi zato so v koprskem nogometnem klubu prepričani, da so postopna vlaganja v domačo nogometno akademijo naložbe, ki se bodo bogato obrestovale v prihodnje. Z najboljšimi, celo na svetovni ravni, se bomo namreč lahko kosali le, če bomo uspeli vzgojiti mlade in kakovostne nogometaše, ki bodo domače barve nosili in zastopali z vsem srcem.
Na tej točki lahko potegnemo vzporednice s Kitajsko, kjer, podobno kot v Kopru, razmišljajo napredno, saj v prihodnjih štirih letih načrtujejo odpreti še več kot 20 tisoč nogometnih akademij. Prav tako si želijo, da bi se v bližnji prihodnosti z nogometom, ki nedvomno velja za enega najbolj razširjenih in najbolj priljubljenih športov na svetu, ukvarjalo vsaj 50 milijonov ljudi, od tega okrog 30 milijonov osnovnošolcev in dijakov.
V naslednjih petih letih naj bi, kot piše v načrtu, Kitajska ustanovila tudi dva do tri prvoligaške nogometne klube, prav tako pa pričakuje, da naj bi vlaganja v nogomet povzročila tudi povečanje števila registriranih nogometnih sodnikov v državi. Vsako okrožje v državi naj bi imelo tudi dve standardni igrišči, sleherno novo naselje pa vsaj pomožno igrišče. Vse kaže, da so se Kitajci tudi tega projekta lotili nadvse resno in da nameravajo svoje cilje doseči morda tudi pred zastavljenim rokom. Oni namreč vedo, da nič je nič, z delom pa lahko ustvarimo sleherni, še tako nedosegljiv cilj, četudi je ta, da Kitajska, v letu 2050 osvoji naslov svetovnega nogometnega šampiona.
