Ni prvič, da se je v javnosti precej neznano ime v komentarju Primorskih novic besedno lotil Mestne občine Koper. Čeprav gre za novinarsko zvrst komentarja, kjer je piscem dovoljeno izražanje subjektivnih stališč, pa je Palčič tudi tokrat udaril povsem mimo.
Tokrat je namreč pod svoj drobnogled vzel prenovo koprskega hrama kulture, da prav tistega, ki so ga na novo pot v letu 2009 z navdušenjem in občudovanjem pospremili številni Koprčani, tudi predstavniki ozke kulturno usmerjene srenje, ki nikoli ni bila pretirano naklonjena trenutni občinski oblasti. S prenovo naj bi, po njegovih besedah, »nekoč prepoznavno koprsko gledališče postalo navadna dvorana«, Koper pa naj bi se na ta način »zavestno odrekel možnosti, da bi mestno gledališče postalo kulturni spomenik«. Še več, svoj zapis je spretno podkrepil z mnenjem Igorja Sapača (?), arhitekta in umetnostnega zgodovinarja, ki je prenovo koprske gledališke stavbe razumel kot zabris historične intime baročno zasnovane dvorane iz 18. stoletja, medtem ko mu je za vsa druga mnenja, celo mnenja kulturnikov, zgodovinarjev in arhitektov, ki v Kopru nekaj veljajo, prav malo mar. Prav tako mu je malo mar za to, da ima danes Koper prav po zaslugi nekaj milijonov težke prenove eno najbolj akustičnih in estetsko dovršenih dvoran, ki gosti številne predstave in prireditve, tudi tiste tujih gledališč, ki so v hipu razprodane. Mar mu je tudi za pozitivne kritike medijev, ki vse od prenove redno spremljajo delovanje koprskega gledališča, kot tudi za mnenja profesionalne igralske zasedbe, ki ji je obnova prostorov dala dodatnega ustvarjalnega zagona.
Prav tako se Palčič kratko malo požvižga tudi na zgodbo, ki stoji v ozadju samevajočega Servitskega samostana v samem osrčju mesta, v katerem je nekdaj domovala koprska porodnišnica. Če bi se le malo potrudil – vsi podatki so namreč prek zgolj dveh klikov prosto dostopni na svetovnem spletu – bi dobro vedel, da je bil edinstven kulturni spomenik državnega pomena dobro desetletje in več v državni lasti, konkretno v rokah tedanjega ministrstva za visoko šolstvo, zadnja leta pa naj bi zanj skrbela Univerza na Primorskem. Se pa moramo na tem mestu strinjati z avtorjem, da bi nekdanja porodnišnica lahko našla primernejše vsebine, za kar bi se lahko na univerzi zgledovali po koprski občini, ki je lani namenu predala povsem prenovljeno dvorano sv. Frančiška Asiškega in ji tako povrnila ves svoj nekdanji sijaj.
Spomnimo, da je prav slednja, čeprav gre za nekdanji sakralni prostor, z izjemno akustiko in stenskimi poslikavami, ki imajo pomembno kulturno vrednost, dolga leta propadala, v njej je med drugim več deset generacij srednješolcev telovadilo (nemara je bil med mladeniči, ki so žogo brcali naravnost v znamenito fresko tudi Franko Palčič), prav Mestni občini Koper pa gre danes zasluga, da lahko dvorano, v vsem svojem blišču namenjamo visoki kulturi in drugim pomembnim dogodkom. Da pa imajo v koprski občini le nekaj posluha za kulturo in ohranjanje arhitekturnih spomenikov, priča tudi nedavna temeljita obnova koprske palače Belgramoni Tacco, v kateri domuje Pokrajinski muzej Koper. O odnosu, ki ga aktualna občinska oblast goji do kulturne dediščine, govorijo še številni drugi primeri, za katere upamo, da jih avtor vsaj pozna, če jih že pozablja omeniti. Na tem mestu velja izpostaviti prav Taverno, nekdanje skladišče soli, ki je danes prizorišče najrazličnejših dogodkov in kulturnih vsebin, pa četudi te prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije, obnovo Bržanove domačije v Smokvici in številnih palač v osrčju mestnega jedra, kot tudi drugih kulturnih ustanov in objektov v našem zaledju.
Nekoliko več angažiranosti pa bi si od gostujočega peresa, ki očitno premore dovolj samozavesti, da svoja trenutna razmišljanja javno obelodani v sredstvih javnega obveščanja, pričakovali tudi pri informacijah, ki zadevajo nedokončani olimpijski bazen. Ali kot ga je »strokovno« preimenoval v kolos Sagrada familia, ki ima, kot ocenjuje njegovo kritično oko, »vse pogoje za rušenje in ponovno gradnjo na njegovem mestu«. A ne kakršno koli gradnjo, po njegovem mnenju bi bilo na pogorišču olimpijskega centra smotrno zgraditi »kulturni center, ki bi bil urbanistični in arhitekturni presežek«. Kaj bi si pa lahko sploh drugega pričakovali? Bere se odlično, pa še javnosti ni treba vnovič povedati, da je naložba del zapuščine propadlih slovenskih gradbincev, za katero si občina aktivno prizadeva, da bi jo, kot radi rečemo, čim prej spravila pod streho.
Čisto za konec, pa v oko zbode še komentatorjev zaključek, v katerem svoje briljantne ideje okrona z ugotovitvijo, da »glede na odnos, ki ga do koprske kulturne dediščine gojijo pristojne ustanove«, bo »šotorsko gostinsko ponudbo namesto Taverne po novem gostila kar koprska stolnica«. Da je najverjetneje prav bosanska kuhinja, ki jo Koper gosti vsega skupaj dober mesec, avtorjev kamen spotike, je namreč pred časom napovedovala že ulica, ki je gostinsko popestritev v Taverni označila za očitno dejanje spodbujanja nelojalne konkurence.
Hm, ali nemara to diši po nestrpnosti?
