Primerjava makroekonomskih kazalcev kaže, da nam niti ne gre tako slabo, kot smo mogoče prepričani. Res je, da smo nekonkurenčni, da prevladuje antipodjetniška mentaliteta in da imamo blesav birokratski sistem, a stopnja zadolženosti in stopnja gospodarske rasti kažeta, da bi se lahko kaj hitro pobrali na noge. Zakaj nam to ne uspe?
Med pomembnimi razlogi je zagotovo prav pomanjkanje dogovora o strateškem cilju, ki bi usmerjal naše vsakodnevno delovanje. Namesto enotne usmeritve skuša vsakdo preživeti, kakor mu v teh zmedenih časih pač uspeva. In prav jasna usmeritev bi nam pomagala, da se vrnemo na pot dvigovanja življenjskega standarda.
Naša zunanja politika je sicer zavozila lepo priložnost že takoj na začetku devetdestih. Takrat smo naredili zid na jugu in se rinili v srednjeevropski prostor namesto, da bi postali glava Balkana in izkoristili naše primerjalne prednosti ter živeli od njih. In danes nadaljujemo z udinjanjem germanskemu severu ter pridno poslušamo navodila iz Berlina.
Danes je evropski center Nemčija in v tej konstelaciji smo lahko le periferija germanskega distrikta, kar nam ne daje veliko priložnosti za boljše življenje. Namesto tega bi se morali potruditi premakniti center Evrope v naše kraje.
Kako bi se tega lotili? Tako, da skupaj z Italijo in Balkanom premaknemo poslovni epicenter na Severni Jadran, kjer je že bil v času Serenissime.
Če se otresemo berlinskega diktata in namesto tega s sosednjimi državami lotimo projekta razvoja Severnega Jadrana kot vstopne točke azijskega kapitala in blaga v Evropo, bomo del novega centra namesto, da životarimo na periferiji. Postali bi del novega finančnega, poslovnega, trgovinskega in logističnega središča kontinenta. Azijski vstop v Evropo pa zavira prav Nemčija, ki ji sedanje stanje seveda ustreza. In mi pridno sledimo njihovim interesom.
Azija poslovno raste, načrtuje se širitev Sueškega prekopa in najbolj naravni vstop njihovega blaga v Evropo je prav Jadran. In tega ne znamo izkoristiti ne mi, ne naše sosednje države. Namesto dnevnih bitk za drobtine bi se morali dogovoriti o tem, kako doseči premik evropskega epicentra. Saj veste, ko je plima, gredo vse barke gor.
Magnet, ki bi pospešil uveljavitev Severnega Jadrana kot novega epicentra, pa je seveda vzpostavitev davčne oaze, od katere bi lahko dobro živela cela okolica. Kako in kje naj jo vzpostavimo? Ja, izkoristimo lahko obstoječo zgodovinsko danost, na katero smo malo pozabili.
Pred tedni je OZN po desetletjih odprl razpravo o Svobodnem tržakem ozemlju. Pravniki so prepričani, da je to živa entiteta, ki spi in jo lahko hitro obudimo.
Pri tem pa seveda ne gre za vzpostavitev nove države in izgubo našega primorskega s krvjo pridobljenega ozemlja. Ne, meje ostanejo, kot so. Gre samo za ekonomski in davčni režim, ki nam omogoča v naše kraje zvabiti azijski kapital in blago, s tem pa odpreti delovna mesta in zagotoviti posel za logistiko in industrijo v celotni stični regiji.
Namesto ujetosti v današnja razmerja moči bi morali torej na podlagi zgodovinskega navdiha razmisliti o spremembi teh razmerij. Strateški načrt Marco Polo 2.0 bi evropski gospodarski epicenter postavil na naš prag. In Slovenska Istra bi bila sposobna nahraniti celotno Slovenijo.
Naši kraji so bili v zgodovini v glavnem revna periferija. Le čas velike beneške republike je izjema, ko so ljudje na našem ozemlju bogato živeli. In tudi takrat je bil steber bogatega življenja trgovina z vzhodom. Zakaj ne bi ponovili vaje?
