Ko kolegom po Sloveniji razlagam zgodbe povezane s koprskimi represivnimi in pravosodnimi aparati, mi le stežka verjamejo.
Moraliziranje naših medijev in dela političnega prostora vztraja, da bi moral vsak politik ali druga javna oseba, ki se znajde v preiskavah in sodnih postopkih nemudoma odstopiti.
In večina javnost se seveda strinja s tem moraliziranjem, saj verjame, da delujejo policija, tožilstvo in sodstvo v skladu s pravnimi predpisi in da so to ja pošteni ljudje, ki iščejo resnico.
Če bi temu res bilo tako, bi se tudi sam strinjal s politično kulturo ničelne tolerance. A ni tako! Ti aparati ne delujejo na podlagi prava in iskanja dokazov.
Kakšen je moj osebni primer?
V volilni kampanji za piranskega župana Petra Bossmana me je na volilno nedeljo policija iskala na domu, a sem bil že od ranega jutra v volilnem štabu, tako da jih je sprejela moja družina.
Spraševali so, kje sem bil ponoči in dobili odgovor, da sem doma spal.
Nato so poiskali tudi mene in me spraševali isto in dobili isti odgovor.
In zakaj so me to spraševali?
Nekdo je prijavil, da naj bi v noči iz sobote na nedeljo nekdo lepil plakate našega kandidata in s tem kršil volilni molk. Sicer oseba ni videla, kdo je lepil plakate. Pravzaprav sploh ni videla, da bi jih kdo res lepil. Videla je le nove plakate.
In zakaj so obiskali mene?
Ta oseba je v bližini videla parkirano Toyoto Auris, sicer ni zabeležila registrske tablice in je bila to edina informacija, ki jo je posredovala policiji.
Seveda sem bil prepričan, da je zgodba zaključena s tem, da sem se jim nasmejal in da je tudi družina pričala o tem, da sem bil doma.
Pa se ni. Dobil sem še pisno zahtevo, da se izjasnim o obtožbah (če jih lahko tako imenujemo). In sem to seveda tudi storil.
Povsem šokiran sem bil, ko sem nato dobil globo, češ da sem na podlagi te prijave nedvomno prav jaz kršil volilni molk.
Plakatov sicer osebno nisem lepil vse od moje prve kampanje leta 1998, a to niti ni tako bistveno.
Bistveno je, da mi je organ Ministrstva za notranje zadeve izrekel globo brez enega samega dokaza. In jasno, da sem se na to pritožil.
Trajalo je približno dve leti, da se je zgodba zaključila na sodišču. In zaključila se je v četrt ure, saj je bilo tudi sodnici jasno, da gre za farso.
Toda, če bi sledili moraliziranju slovenskih medijev in dela političnega prostora, bi se moral nemudoma odpovedati mojemu poklicu svetovalca za politično strategijo in politični marketing. Saj kot obtožen za kršitev volilnega molka ne bi imel legitimnosti, da se ukvarjam s to dejavnostjo.
In enako banalni so tudi primeri, ki se vrstijo na koprski policiji, tožilstvu in sodišču, ko skušajo oblatiti župana MOK Borisa Popoviča.
Zato je sklic jutrišnje izredne seje občinskega sveta zaradi incidenta in pritiska na občinsko inšpekcijo povsem upravičen. Ne moremo več dovoliti nadaljevanja te prakse, če želimo živeti v normalni in odprti družbi.
Dovolj je bilo.
Koper je v zadnjem desetletju prenovljen in prerojen ter pripravljen na nov razvojni skok. In stare strukture, ki ne morejo premagati župana Borisa Popoviča na volitvah, ga tudi z represivnimi in pravosodnimi aparati ne smejo.
V včerajšnjem blogu Še pomnite tovariši? je opisan incident, ki ga bodo jutri obravnavali na občinskem svetu. V rubriki Resnica pa lahko pogledate primer Rumena noč, ki je tipičen primer pravosodne farse, ki je dolge mesece polnila medijske prispevke z lažmi.
Prav internet nam danes omogoča, da vam vse te primere prikažemo v celoti in z vsemi (!) dokumenti in tajnimi telefonskimi prisluhi. Pa si sami ustvarite mnenje in sami ocenite, kaj je laž in kaj resnica.
