Pustil bom ob strani dejstvo, da bi bilo mogoče projektirati boljšo in cenejšo traso. Zato, ker ne verjamem, da je aktualna vlada sposobna dovolj hitro umestiti v prostor alternativo. Tako se bom omejil na komentar obstoječega projekta in ponudil eno od mnogih možnosti, ki jih ima vlada na voljo, če bo imela dovolj poguma in znanja vsaj za to.
Najbolje, kar se je zgodilo temu projektu, je dejstvo, da država enostavno nima sredstev zanj in bo morala zato poiskati zasebnega vlagatelja. Sicer se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da ta projekt ni naloga države. Infrastruktura je namreč povsem enakovredna šolstvu in zdravstvu, ko gre za stebre moderne države in njenih osnovnih nalog. Toda pomanjkanje javnih sredstev je dobro predvsem zato, ker bomo sedaj prisiljeni iskati zasebne vlagatelje in se bomo mogoče v tem procesu naučili drugače gledati na tuje investicije in na zasebne investicije na sploh.
Poleg tega pa je ta projekt izvrstna priložnost za slovensko politiko (ki je po zadnjih volitvah večinoma povsem sveža), da izstopi iz zakrnelosti slovenske tranzicije in izkaže pogum za razmišljanje out of the box. Projekt je namreč zelo zapleten in zadržani strokovnjaki, ki pravijo, da za kaj takega ni mogoče dobiti zasebne vlagatelje, imajo delno prav – če ostanemo zaprti v zakrnelih okvirih.
Da bi namreč v ta projekt pritegnili zasebna sredstva, bo morala vlada izkazati pogum in inovativnost. Zasebnikom ga bo namreč lahko prodala samo, če ga bo znala zaviti v pravi celofan.
Najprej pa moramo projekt drugega tira postaviti v dovolj zanimiv kontekst, da bi bil smiselen. Če se omejimo samo na perspektive koprskega pristanišča in slovenskih železnic v danih razmerah, bodo na koncu verjetno res prevladali strahovi tistih strokovnjakov, ki pravijo, da projekt enostavno ni ekonomsko upravičen. Če pa na zgodbo pogledamo v širši perspektivi, se lahko zanj uporabi druga ekonomska matematika.
Če pogledamo zgodovino, lahko ugotovimo, da so naši kraji najbolje živeli v času, ko je bil Severni Jadran finančni in trgovski center sveta. V času Beneške republike so bili naši kraji osrednja točka evropskega poslovanja, vse dokler se gospodarski epicenter ni premaknil na atlantsko obalo in naprej na sever Evrope. Danes je poslovni epicenter Evrope nedvomno nemški in v taki konstelaciji je lahko Slovenija le periferija germanskega imperija. In periferija ni nikoli dobro živela.
Zato je za Slovenijo nujno, da se otresemo nemškega hlapčevstva, ki označuje večino vlad zadnjega desetletja. Če bi radi bolje živeli, bi se morali s sosednjimi državami uskladiti in premakniti poslovno gravitacijo v naše kraje. Če bi radi dosegli gospodarski skok, moramo ponovno razviti Severni Jadran v evropski epicenter.
Toda ali je to sploh možno? Glede na razvoj dogodkov, je. Vendar to seveda terja politični pogum. Severni Jadran je bil nekoč poslovni epicenter Evrope zato, ker je bil vstopna točka trgovine z vzhodom. In današnja situacija nam omogoča, da ponovimo vajo. Azija išče novo vstopno točko v Evropo, ki se pred njo zapira v obrambni drži. Širi se Sueški prekop, kar bo pomembno vplivalo na blagovne tokove. Ta kontekst odpira priložnosti za celotno Južno Evropo, če se bo znala postaviti zase in ne bo zgolj sledila interesom severa.
Toda kako prav v Severnem Jadranu postaviti nov epicenter? Ključni magnet so seveda proste ekonomske cone. Ne samo, da jih je Evropa polna in jih torej podpira tudi evropska zakonodaja, temveč imamo v Sloveniji tudi zgodovinsko dediščino, ki že predolgo spi.
Tako so še vedno živi mednarodnopravni akti, ki so po drugi svetovni vojni vzpostavili Svobodno tržaško ozemlje kot off shore cono v tem delu Evrope. Ne govorim o vzpostavitvi državice, ker je ta zgodba mimo in so meje trdno vzpostavljene. Govorim o davčnem režimu, ki ga določa mirovna pogodba. Le-te ni povozil niti londonski memorandum niti osimski sporazum. In na tržaški strani ta režim še kako s pridom izkoriščajo, medtem ko se Slovenija tega doslej še ni upala.
Proste ekonomske cone so motor svetovnega gospodarstva, o čemer so ekonomisti pisali že vrsto študij. Vlada Alenke Bratušek pa je neumno ugasnila zakonsko podlago za njihovo vzpostavljanje v okviru evropske zakonodaje, da o ignoranci do možnosti izkoristka zgodovinskih danosti niti ne govorim.
Proste ekonomske cone omogočajo razvoj dodane vrednosti na logističnih poteh. Tako z logistično-distribucijskimi centri kot s ciljno proizvodnjo in drugimi dejavnostmi. Seveda tu ne gre za zloglasne davčne oaze, kjer se izvaja pranje denarja in finančne špekulacije. Gre za magnet za odpiranje delovnih mest, ki jih Slovenija še kako potrebuje.
Prva naloga vlade bi zato morala biti ponovna vzpostavitev zakonske osnove in nato vzpostavljanje prostih ekonomskih con na ključnih lokacijah. V Mestni občini Koper se za tak projekt trudimo že nekaj let in mogoče je prav vlada Mira Cerarja v današnji situaciji zrela za ta korak.
In kako bi proste ekonomske cone pomagale pri iskanju vlagatelja za drugi tir? Trenutno politika razmišlja o (na videz) najlažjem načinu za pritegnitev tujega vlagatelja: bodisi s prodajo državnega deleža v Luki Koper d.d. ali pa z dodelitvijo koncesije na delu koprskega pristanišča. Ne ena ne druga možnost ni sprejemljiva.
Prodaja deleža v Luki Koper d.d. (kar je premier Miro Cerar sicer večkrat javno zavrnil) bi sprožila revolucijo in razbila zobe te šibke vlade. Tudi druga možnost je slaba, ker bi s tem odprli vprašanje same koncesijske pogodbe za koprsko pristanišče, ki sedaj določa ekskluzivno pravico podjetja Luke Koper d.d.
In zakaj bi ta možnost bila slaba? Zato, ker so se tuji interesni krogi že trudili, da bi v Bruslju razbili to koncesijsko pogodbo, saj jim gre v nos, da je Slovenija zaščitila naše pristanišče, da bi celotno dodano vrednost ohranila v domačih rokah. Če bi to vprašanje odprla Slovenija, bi s tem igrala za njihov račun. Luka Koper d.d. namreč posluje dobro (seveda bi vedno lahko bolje) in tudi načrtovane investicije v pristaniško infrastrukturo lahko izvede sama. Zato ni realne gospodarske potrebe, da bi jo prodali.
Tujemu vlagatelju v drugi tir sicer lahko ponudi pogodbeno razmerje, ki bi jih obravnavalo po posebej ugodnih pogojih. A to bi bilo le pogodbeno razmerje in vprašanje je, ali bi se tuji vlagatelj s tem počutil dovolj zavarovanega.
Ne verjamem, da vlada lahko preživi prodajo državnega deleža v podjetju Luka Koper d.d., ker javnost tega ne bi sprejela. Mislim, da tudi odpiranje koncesije in morebitno vzpostavljanje pristaniške uprave s koncesijami za tuje terminaliste ne bi bilo koristno za slovensko gospodarstvo. Kaj torej ponuditi?
Poleg posebnega pogodbenega režima v pristanišču jim lahko ponudimo štiri ali pet zalednih terminalov z logističnimi centri. Recimo načrtovanega v Sežani, razvijajočega se v BTC Ljubljani, načrtovanega v Mariboru in še kje. Ključno pa je, da bi v teh logističnih centrih vzpostavili režim proste ekonomske cone, ker bi samo to omogočilo poslovno dovolj zanimivo ponudbo, da bi nekdo zagrizel v projekt drugega tira. V teh logističnih centrih pa vlagatelju lahko ponudimo koncesijo ali lastništvo, saj s tem ne bi ogrozili nobene interesne skupine ali širše javnosti, ki nasprotuje prodaji Luke Koper d.d.
Logistični centri bi se namreč razvili od temelja in bi bili nova dodana vrednost slovenskemu gospodarstvu, predvsem pa bi odpirali nova delovna mesta. Ker bi se gradili od temeljev, ne bi posegali v nobene obstoječe interese in so zato lažje izvedljivi.
To je seveda samo ena od možnosti. Pomembno pa je, da vlada poišče inovativne korake, ker tisti, ki so na videz najbolj enostavni, niso uresničljivi. Zato terja ta projekt pogum naše vlade.
