V morju novic o težavah, s katerimi se te dni sooča večji del Slovenije, je bila ta konec tedna tudi zgodba o koprskih otrocih, ki so bili v šoli v naravi odrezani od sveta o čemer smo poročali tukaj.
Ob vesti, da so se do njih le prebili in jih varno vrnili v civilizacijo, sem imel mešane občutke.
Na eni strani se jasno najprej pojavi strah, da bi se otrokom kaj hudega zgodilo. Po drugi strani pa je hitro prevladala misel na to, kaka dogodivščina je to morala biti zanje.
Glede na to, da dejansko niso bili v nevarnosti, temveč le odsekani od ceste, so se verjetno imeli kar fajn. Doživeli so nekaj, o čemer bodo lahko še leta govorili in ob vsaki priložnosti prijavili kako anekdoto, ki jo bodo seveda malce napihnili.
Številni drugi pa te dni preživljajo precej bolj stresne trenutke. Nekateri so tudi dejansko v veliki nevarnosti ali pa vsaj v izjemno nevšečni poziciji. Biti odsekan od mest in biti brez elektrike v naši današnji razvajeni civilizaciji ni enostavno.
Vendar trenutki takih naravnih katastrof prinesejo tudi veliko dobrega.
Tako lahko po družabnih omrežjih spremljamo zgodbe solidarnosti in sosedske pomoči. Še posebej pa lahko spremljamo zahvale vsem gasilcem, vojakom in komunalcem, ki z udarniško energijo rešujejo ljudi in lajšajo njihove težave.
Zanimivo je, da gasilce in komunalce opazimo samo ob takih priložnostih, ko smo dejansko pozorni na njihovo delovanje. Vse druge dni pa so ljudje slepi za vse tiste ljudi, ki za nami pospravljajo smeti in nam s svojim trudom omogočajo, da živimo civilizirano življenje.
Ne, komunalci niso pridni samo ob takih katastrofah. Pridni so prav vsak dan.
Najbolj zanimivo pa je, da znajo učinke njihovega dela precej bolj ceniti turisti in obiskovalci, kot domačini.
Tako je recimo prvi vtis, o katerem poročajo obiskovalci Kopra, prav čistoča in urejenost. Medtem ko bodo domači kritiki govorili prav o golobjih drekih in neurejenih delih mesta.
Še dobro, da tu in tam pride kaka katastrofa in da zmoremo tedaj malo bolj realno gledati na delovanje nekaterih javnih sistemov.
Zakaj najtežji trenutki iz ljudi izvlečejo najbolje?
Očitno je že v našem genetskem kodu zabeležen program, ki nas v času takih težav potisne v solidarnost in altruizem. Ljudje smo živali, ki živijo v skupnosti. In v naši naravi je, da stisnemo skupaj, ko gre najtežje.
In prav lepo bi bilo, če bi znali to solidarnost držati tudi v obdobju med dvema velikima katastrofama. Če bi to torej enostavno postal naš način življenja.
V prihodnjih tednih bomo na ekoper.si predstavili nekaj posameznikov, ki s humanitarnimi akcijami in s svojim rednim delovanjem rišejo najlepšo sliko Kopra.
Bodite pozorni na te prispevke. Odprite oči, da boste med dvema večjima katastrofama zagledali tudi zgodbe ljudi, ki jim je težko prav vsak dan posebej.
In če je le mogoče, tu in tam naredite nekaj majhnega zanje. Občutek, ko narediš nekaj dobrega zaradi dobrega samega, je prav dober 😉
—
Sebastjan Jeretič
