Vrelišče v toleranci družbe, državljanov, navadnih ljudi je za enkrat „obvladano“ s pomočjo dragih posojil, ki jih vlada najema za potrebe blaženja socialnih stisk in oskrbe preobsežne javne uprave. Da ne bomo slabo razumljeni: nekaj takih blažilnikov je dobrih in predstavljajo tudi jedro družbe, ki je dolžna poskrbeti za tiste, ki so nemočni. Večina, ampak res večina teh sredstev, ki se merijo v milijardah evrov, pa predstavlja politično kalkulacijo, kjer si vladajoča politika neodgovorno izračunava rok trajanja na položajih. Stotine milijonov evrov se raje vlaga v programe ne-dela in birokracije kot v programe spodbujanja gospodarstva in podjetniške pobude. „Narodu damo nekaj in bodo že tiho“, je jedro današnje politike. Kako je v resnici taka politika tragična in dramatična za slovensko družbo in gospodarstvo, pričajo na primer podatki o registrirani brezposelnosti. Registriranih brezposelnih je bilo letos februarja skoraj 130.000. Kako politika gleda na te podatke? Zelo sproščeno. Formulo najdejo v povišanju davkov in ožanju zanke okrog vratu že tako obubožanih podjetij in podjetnikov, ki še nekako shajajo in nudijo zaposlitev svojim delavcem. V resnici ni niti vredno komentirati zelo preprostega in ekonomsko znanega dejstva, da je pretirano višanje davkov in obremenitev realnega dela gospodarstva ali družbe hladnokrvni gospodarski umor države. Kljub temu pa se lahko zelo resno vprašamo, kaj privede upravljavce države, da med vsemi možnimi ukrepi prav vedno izberejo najslabše? Odgovor je preprost. To počenjajo, zato ker lahko. Zakaj lahko? Zaradi dveh neizpodbitnih razlogov: nedelujočega pravosodja in medijev.
Ali ste kot podjetnik ali posameznik kdaj poskusili zamuditi plačilo prispevkov ali drugih obveznosti državi? Če se vam je to zgodilo, tudi nehote, ste seznanjeni s šibo, ki vas je udarila po hrbtu zaradi peščice neplačanih evrov. Se ob tem sprašujete, kako je možno, da se tisti, ki so naklepno ustvarili stomilijonske ali celo milijardne dolgove, mirno sprehajajo ali celo predstavljajo družbeno referenco? So komentatorji, ocenjevalci stanja, upravljavci, ministri, gospodarstveniki, ponudniki in pobudniki rešitev! Vas je zaradi pomote ali manjše nedoslednosti pred vrati pričakal izvršitelj, uničevalci države pa se pojavljajo v družbenih kronikah! To je naša stvarnost. Narobe postavljen svet. Čudežna dežela, kjer papir suvereno prenese pravljične zgodbe o dobrih in slabih, ki si v razmerju fikcija : realnost prav pogosto zamenjujejo vlogi. Postali smo dežela bajk, legend, pripovedk, ki v očeh ljudstva predstavljajo resnico. Časopisi, televizija, radia, ciljno skrbne govorice… inscenirana realnost, ki z življenjem nima nobene zveze. Občan, državljan, posameznik, postane nemi gledalec zgodb, ki jih pišejo okrog njega. In te zgodbe so, kakopak, vedno ene in iste. Krivci so vedno isti, odrešeniki prav tako. Če dnevno, celo večkrat dnevno med slabimi fanti najdemo samo Borisa Popoviča ali Gašparja Gašparja Mišiča, med dobrimi na primer trenutno najdemo vedno predsednico vlade ali predstavnike enih in istih „socialno naravnanih strank“. Prva sta na tnalu zaradi domnev, sumov, podtikanj, vse bolj pogosto tudi zaradi naravnost fantastičnih sklepov pripovedovalcev. Zadnja in ostala druščina pa so skorajda mitološke figure, ki ob negativni dejstveni podlagi, v pripovedkah (ki so žal naša realnost!) postanejo odrešeniki rudarjev, brezposelnih, kulturnikov, gospodarstvenikov, da ne omenimo ruske, evropske, atlantske in tudi afriške krize.
Kaj je res in kaj ni, sploh ni več pomembno. Grozljivo je dejstvo, da se je do kolikor toliko objektivne stvarnosti prek javnih občil tako rekoč nemogoče dokopati. In v tem je tudi bistvo serijskega in visokonakladnega ponavljanja enih in istih – pogosto izmišljenih – zgodb: prepričljivo je tisto, kar ostane v spominu. Večkrat bomo ponovili, bolj bo ostalo v spominu. Brisanje meje med kultom in resničnostjo sploh ni več iluzija manipulacije. V Sloveniji je ta perverzna tehnologija že zdavnaj zrušila sposobnost posameznika, da si sam ustvari kritično mnenje. Zato je danes peščica informacij ali idej, svobodnih mnenj „proti toku“ objavljena v tem ali kakšnem drugem mediju, znova na tnalu. Nekaj je vsekakor narobe. Četudi ni, ni odveč preventiva. In tudi danes smo se znašli v „kvoti negativnih novic“.
