Tisti, ki čakajo na kakršnokoli obliko „pravice“ bodo tudi tokrat razočarani, saj ne le, da se številni utemeljeni sumi ne preverjajo, vse kaže celo na to, da se organizirano prikrivajo, s tem, da jih po logiki „primite tatu“ nadomestijo manipulativne bajke in pripovedi.
10 kriminalistov išče javno objavljene dokumente?
Javna televizija je preko svojega spletnega portala skoraj v živo poročala o tem, da je kar 10 kriminalistov zbiralo dokaze glede sumov o zlorabi položaja in uničenju ter ponarejanju listin, kar naj bi zagrešil rektor primorske univerze dr. Dragan Marušič. Pod visoko zvenečimi pravnimi pojmi, ki v tem primeru predstavljajo več ali manj orodje manipulativne tehnologije, se skriva načrt sistematične diskreditacije dr. Marušiča, ki je v letih od prevzema rektorstva zarezal po številnih privilegijih „zaslužnih“ in začel sanirati nič kaj bleščečo dediščino, ki jo je prejel v upravljanje. O stomilijonskih gradbenih načrtov v oblakih so namreč Marušiča na mizi čakale pretežno položnice in obveznosti. Večno – in po njihovih pričakovanjih doživljenjsko – zaslužni, v katere privilegije se je poseglo, pa so se izkazali kot nemoralni zaslužkarji, ki so za osebni ekonomski interes poteptali vsa etična, raziskovalna, univerzitetna in nasploh človeška merila.
Ampak pazimo: več kot 10 kriminalistov očitno ni zanimalo o sočnih in dokazljivih zgodbah siromašenja Univerze na Primorskem, teptanja osnovnih človeških pravic mnogih odpuščenih ter tako ali drugače šikaniranih mladih raziskovalcev ali sodelavcev, sumi skrajnega klientelizma, temveč je roka pravice po prvih podatkih iskala dokumente, ki so javni!
Trije mednarodni uspehi in tri vzporedne afere
T. i. „afere v zvezi z Univerzo na Primorskem se pojavljajo časovno dokaj natančno in predvidljivo. Vzorec lansiranja dezinformacij v javnost je že kar oblikovan in opazovalcem tudi lahko ugotovljiv. Naključno, ali pa tudi ne, „afere“ in „odkritja“ sovpadajo z večjimi mednarodnimi uspehi Univerze na Primorskem. Trije so tisti, ki so trenutno najbolj očitni.
Lanska mednarodna znanstvena konferenca posvečena 60. rojstnemu dnevu rektorja Univerze na Primorskem, dr. Draganu Marušiču, je bila očitno kaplja čez rob za vsem dobro znane pisce anonimk, ki imajo v slovenskem javnem prostoru še vedno takšno moč, da jim novinarji javnih medijev služijo le kot pero lansiranja diskreditacij v javnost. Kako je sicer možno sprejeti dejstvo, da se na javni televiziji, ki jo nato povzemajo vsi slovenski mediji, objavijo popolnoma lažne trditve in zavrnejo objave popravkov. „Izmišljena konferenca“, „moralno izredno sporni primeri“, le nekaj primerov objavljenih neresnic. Referenca: anonimno pismo. Pravica do popravka? Ne, ker pokvari manipulacijo. Torta v vrednosti 137 evrov in stroški konference s 40 mednarodnimi udeleženci v višini slabih 10 tisoč evrov, ki so za tovrstni dogodek izrazito nizki, je pristala na ekrane nacionalne televizije, kjer se je načrtno ustvarila novica o „neki“ konferenci, ki je bila namenjena „pitju in žrtju“ na račun Univerze na Primorskem. Kdor rektorja osebno pozna, ve, da je dr. Marušič v takih praksah nasploh asket, in se je še toliko bolj lahko čudil skrajnosti takega medijskega manipuliranja. To je šlo še tako daleč, da je javni medij na podlagi anonimk sicer znanih piscev, nekritično lansiral sprevrženo, žaljivo in nedostojno laž, da bi lahko šlo za izmišljeno konferenco. Tako resne pridevnike v tem primeru z lahkoto uporabimo, saj je program konference, z udeleženci iz Londona, Velike Britanije, Nove Zelandije, Avstralije, Izraela, Združenih držav Amerike, Slovaške, Španije, Italije, Madžarske, Avstrije in Slovenije, javno objavljen. Javno objavljene so tudi vsebine matematične znanstvene konference teorije grafov in kombinatorike z udeležno na najvišji ravni.
Če je torta v vrednosti sto evrov lahko zasenčila mednarodno znanstveno konferenco, zakaj ne bi nove pisarije in medijske manipulacije zasenčile obiska Nobelovega nagrajenca in častni doktorat, ki ga je Univerza na Primorskem kot ena od prvih v Sloveniji podelila Nobelovemu nagrajencu, prof. Sir Haroldu Krotu? Namesto akademskega odmeva po tovrstnem dogodku, je „akademski“ inkubator negativizma nanizal nov uspeh in v očitni užaljenosti nad mednarodno uveljavljenostjo univerze in že čez nekaj tednov odgovoril z izdelavo in pripravo antologije polresnic, kjer so sicer že prej poznani anonimci tokrat dobili imena in priimke.
O ozadju pridobivanja podpisnikov za zdaj še ne bomo pisali, ima pa tudi ta izjemno pestro dinamiko. Tudi o tem, da je med prvopodpisanimi, ki pozivajo k strpnosti, možno najti tudi take, ki so bili tudi s strani tujih akademikov obsojeni zaradi največje „čistke“ neposlušnih asistentov, predavateljev in celo profesorjev v zgodovini slovenskega in najbrž evropskega visokega šolstva, ni vredno izgubljati veliko besed.
Z akademskimi pozdravi so podpisniki neakademsko „pozvali“ rektorja, k izpolnitvi štirih njihovih zahtev, ki hkrati odgovarjajo na pravo naravo napadov na dr. Marušiča, saj razen zlizanosti med nekaterimi medijskimi delavci in užaljenimi posamezniki, nimajo ravno veliko zveze s tem, kar bi primorska univerza res potrebovala: prvič, naj dr. Marušič „poskrbi za popolno sodelovanje z javnostjo in mediji“, s tem se je odkrito zahtevalo, naj rektor umakne tožbe zoper novinarje in medije, ki ga načrtno javno blatijo z lažmi in metodologijo lansiranja „anonimnih“ informacij; drugič in tretjič, so zahtevali „opustitev konfliktov s članicami in izvoljenimi predstavniki članic ter jo nadomestijo s kulturo dialoga“ ter „prenehanje vlaganja tožb, odvzemanjem pooblastil in ovadb“, pri čemer se je od dr. Marušiča nič kaj akademsko zahtevalo, naj dopusti nadaljevanje nezakonitih praks na članicah, ki so na neki način postale domači fevdi. Akademsko – pravna lekcija, ki so jo nekateri pozivniki h kulturnemu dialogu dobili s strani sodišč, ki so pravnomočno ugotovila, da sta bili dve krivdni odpovedi pri vrhu najbolj problematičnih članic univerze, zakoniti in legitimni, ni dosegla pravega učinka, saj so se slovenski javnosti ti podatki načrtno skrivali s selektivnim medijskim molkom. Četrtič pa so zaskrbljeni, ne več anonimni pisci, zahtevali od dr. Marušiča, naj „preneha z ustrahovanjem in razdiranjem enotnosti med nami“, tako, da bo prenehal z medijskimi objavami, ki da ustvarjajo ceneni populizem. Zadnja točka, ki zaokrožuje zaskrbljene „zahteve akademskega prostora“, katere verodostojnosti nobeden od medijev sploh ni preverjal, temveč se je zatekel naravnost k tistim, ki imajo že prirojeno lastnost kredibilnih in dobro obveščenih, je dejansko razkritje pokvarjene narave, ki je celotno državo, in ne zgolj njen visokošolski prostor, postavila na kolena. Skupina ljudi „pri koritu“ se ob normaliziranju stvari in postavljanju kolikor toliko normalnih standardov, počuti užaljeno in s popolno predanostjo medijev razglasi posebno vojno zoper tiste, ki so kaotično, nemoralno in brezpravno stanje kolikor toliko uredili. S posebno in javno zahtevo, naj se napadeni ne brani, naj ne odgovarja, naj ne niza argumentov, naj se tako rekoč samocenzurira (mediji so svoje že tako naredili), ker se želi „stara garda“ vrniti, karseda hitro, je budnemu opazovalcu že jasen sprevrženi način rušenja dr. Marušiča in pripravljanja „novega“ obraza iz „starih sestavin“.
Nedavni vključitvi Univerze na Primorskem (UP) v Unescovo univerzitetno mrež UNITWIN ter polnopravnemu članstvu pri Unescovem sedežu »Kultura, turizem, razvoj« na pariški Sorboni, je spet sledila nova afera. Kriminalisti, bilo naj bi jih več kot deset, so v petek, nekaj dni za tem, ko je njihovo akcijo javno napovedalo lokalno novinarstvo, ki je o preiskavah obveščeno malo prej kot sami preiskovanci, iskali in zbirali domnevno uničeno dokumentacijo, ki to sploh ni, saj je po tem, kar je možno ugotoviti danes, javno dostopna. „Napaka v prevodu“, ki naj bi bila povod za tako obsežno kriminalistično akcijo, naj bi bila enostavno v tem, da znani anonimci med sabo ne ločijo nekaj osnovnih pravniških pojmov, kot sta: uničeno ali pravno neobstoječe. Glede na to, da so pisci in sprožitelji takih preiskav vsem znani, lahko javnost pričakuje, da bo po ugotovitvah kriminalistov v predkazenskem postopku, vsak, ki je soustvarjal gonjo zoper dr. Marušiča in ugled Univerze na Primorskem, zanjo tudi odgovarjal? Javnost bo pri tej zahtevi morala vztrajati!
Če se ustavimo samo pri zgornjih treh uspehih, ki pomenijo naglo pot Univerze na Primorskem k mednarodni znanstveni in obči odličnosti, jih je težko opisati v nekaj besedah. To so izjemni dosežki, ki jih primorski univerzi zavida še marsikatera druga v Evropi, kaj šele domače. Bolj je tu vprašanje, kako se take in podobne novice nikoli ne znajdejo na naslovnih mestih naših medijev, temveč le po naključju v stranskih rubrikah?
Manipulacija kot osnova
V poglavju Univerze na Primorskem ni več možno govoriti o mejah dobrega okusa ali o tem, kateri so argumenti, ki spodbujajo javno in legitimno razpravo ali kritiko. Tudi dlakocepstvo je dobrodošlo, če ima neki smisel in utemeljitev. Pravica javnosti je, da je seznanjena s tem, kako se upravlja z njenimi sredstvi. Vendar kako v ta kontekst umestiti pogrom s cikličnim taktom, ko niti najboljše ne razumeš obtožb, kaj šele, da bi nanje odgovoril?
Kako naj dr. Marušič, matematik in znanstvenik, pripadnik empirične intelektualne šole, kot resne sprejme skrbno zrežirane napade proti njemu in proti primorski univerzi, ki temeljijo na najbolj pritlehni manipulativni obrti? Zelo težko. Take obrti matematik, vajen in izurjen v logično – analitični presoji pojavov, domala ne more razumeti, kaj šele sprejeti kot glavno spremenljivko, od katere je odvisen njegov osebni in poklicni razvoj ter verodostojnost Univerze na Primorskem, njenih zaposlenih, študentov in okolja v katerem deluje.
Kdor si lasti medije ali ima ključen vpliv na njihovo vsebino, ima s tem tudi vpliv, na podobo, ki jo ima v javnosti oseba ali institucija. Primer dr. Marušiča kot tarči medijske manipulacije in igranjem z zavestjo javnosti je šolski primer manipulacije z zavestjo v družbi spektakla. Bistvena so čustva, čustveno poročanje. Celodnevna spremljanja kriminalistov, čakanje na odzive dobro selekcioniranih zaskrbljenih akademikov ali t. i. poznavalcev, zapiranje pretoka resničnih informacij in argumentiranih odzivov, so del igre, ki jo javnost vidi. „Suhoparni“ argumenti, ki v tem primeru – v kolikor pošteno prikazani – objektivno kažejo na nedolžnost in nemoč napadenega, da se sploh brani, so prepuščeni univerzitetni spletni strani z nizkim dosegom. Kdor obvlada televizijo, dobro ve, da ima v rokah glavni instrument družbenega vpliva, vendar bo v primeru dr. Marušiča ta premoč trajala, dokler pravna država ne bo opravila svojega pravega dela, prelistanja tistega, kar je ostalo v „predalih“. To je tudi po vsej verjetnosti motiv vztrajnega in vedno bolj surovega linčanja osebe, ki jo je treba zlomiti, še preden se poiščejo odgovori na prava vprašanja. Vztrajnost dr. Marušiča in vztrajnost vsaj dela javnosti po tem, da se kolesja pravosodja obrnejo pri tistih dejanskih sumih milijonskih oškodovanj univerze, bo idilo „vzporedne pravičniške resničnosti“ razblinilo. S tem pa tudi njene ustvarjalce, ki se bodo slej kot prej opekli pri igranju z ognjem – v tem primeru zagovarjanjem pravih nečednosti.
Vedno dobra taktika: primite tatu
To, da se pravi sumi kriminala na Univerzi na Primorskem, ki so podrobno zajeta v številnih revizijskih poročilih, zaključnih poročilih Univerze na Primorskem, ugotovitvah organov univerze, ki imajo pogodbeno, ugotovitveno in dejansko podlago, sploh ne preiskujejo, nas privede do edinega možnega logičnega sklepa. S pomočjo ali zlorabo (verjamemo, da nezavedno) medijev in skoraj neverjetno tudi preiskovalnih organov, se prikazuje paralelna slika realnega dogajanja znotraj univerze, da bi se skrile vse nečednosti iz preteklosti. Spomnimo se na afere „dva izpita in dobiš diplomo“, na razkošne arhitekturne natečaje stomilijonskih sanjskih naložb, ki jih ne bo nikoli, vendar so študijski dejavnosti odvzela veliko prepotrebnih sredstev, spomnimo se na izčrpavanje članic univerze, kjer so si nekateri danes zaskrbljeni, ob plači izplačevali sanjske honorarje, medtem ko so mladi predavatelji in asistenti končali na cesti zaradi neposlušnosti in finančne stiske. Spomnimo še na številne izrazito dvomljive zaposlitve, razpise in oddaje javnih naročil, natečajev in naložb, ki še vedno ne zanimajo nikogar. Kriminalistov v večini teh primerov ni bilo. Tudi medijskega linča ni bilo. Osumljenci največjih nečednosti v zgodovini primorske univerze so danes tisti najbolj zaskrbljeni. Kar je tudi logično, saj se bo slej kot prej kakšna preiskava vendar premaknila in zaradi tega se očitno dogaja specialna vojna proti dr. Marušiču. Da bi se njegova takšna ali drugačna zamenjava, z „novim“ in „pravim“ obrazom, ki ga že vsi poznamo, zgodila čim prej.
