Že dalj časa lahko spremljamo novice o tem, da v Sloveniji narašča tveganje revščine. V medijih se pogosto prikazujejo posamezni primeri in tudi politika se redno odziva na to temo. Seveda je prav, da se solidarna družba spopada z revščino, a pogosto politiko zanese v prazen populizem, kar smo lahko opazili tudi pri nekaterih pobudah koprske opozicije.
Podatki namreč kažejo, da sodi Slovenija v sam svetovni vrh socialne enakosti in da smo ena najmanj razslojenih držav na svetu. Poleg tega podatki kažejo, da tveganje revščine v Sloveniji dejansko pada, kar pa seveda v ničemer ne zmanjšuje nujnosti in pomena opozarjanja tako na problematiko revščine na sploh kot tudi na tragične posamezne primere. Pomembno pa je, da smo pri tem odgovorni in da ne spregledamo konkretnih podatkov, ki kažejo dejansko stanje v družbi.
Mediji so namreč ustvarili sliko, da imamo v Sloveniji visoko socialno razslojenost – kar je navadna laž – in da so prav socialno šibkejši največji poraženci gospodarske krize. Toda, ali je to res? Podatki namreč kažejo, da je največja žrtev krize srednji razred. In v Sloveniji smo imeli že nekaj vlad, ki že tako ranjen srednji razred še dodatno tolčejo z novimi in novimi dajatvami.
Politično orodje za zagotavljanje socialne stabilnosti je predvsem progresivna lestvica na davčnem področju. Kaj to pomeni? Prvi odgovor je, da to pomeni, da bogatejši plačajo več. Ta odgovor pa ni najbolj natančen. Tudi če bi imeli enotno davčno stopnjo – recimo da bi vsi bili obdavčeni po trideset ali štirideset odstotkov – bi bogatejši plačali več. Progresivna lestvica pomeni, da premožnejši plačajo precej več. Socialno šibkejši namreč plačajo davke po nižjem odstotku kot premožnejši. In na ta način socialistične vlade zagotavljajo prerazporeditev ustvarjenih sredstev od tistih, ki so pri tem uspešnejši, k tistim, ki jim na trgu ne uspeva tako dobro.
Progresivna obdavčitev je najmočnejše orodje za zagotavljanje socialne stabilnosti, a se pri tem seveda odpira vprašanje, ali ima ta progresivnost kje svojo mejo. Ali obstaja meja, ko uspešni ljudje opravijo svojo dolžnost solidarnosti z manj uspešnimi in lahko od tam naprej ustvarjajo zase in za svojo družino? Rešitev za to dilemo je socialna kapica, ki določi nek znesek, pri katerem se davki in prispevki zaključijo. Ali bi bilo recimo res tako grozno, če bi nekdo plačal recimo trideset ali štirideset tisoč evrov davkov in bi od tam naprej lahko užival svojo neto plačo? Za socialiste je to grozno in o tem ukrepu nočejo niti slišati.
Ali je otroški dodatek res orodje socialne politike?
Poleg tega se odpira vprašanje, ali je progresivnost res nujna povsod. Nekoč smo recimo imeli univerzalni otroški dodatek, ki ni bil odvisen od socialnega stanja družine, temveč je pripadal vsakemu otroku. Danes imamo tudi na tem področju progresivnost in nihče ne problematizira te rešitve. Toda, ali je otroški dodatek res orodje socialne politike, ki terja preverjanje socialnega stanja družine in glede na to odreja višino otroškega dodatka? Ali pa je otroški dodatek orodje demografske politike in je namenjen vsem otrokom – torej novim državljanom in novim davkoplačevalcem – ne glede na njihovo socialno stanje?
Podoben primer je tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Prav njegova ukinitev in uvedba novega davka, ki je seveda progresiven, je ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc omogočila, da je svojo domnevno prelomno zdravstveno reformo medijsko prikazala kot izjemen podvig. Pri tem se le malokdo ukvarja z drugimi detajli, ker jih je ta poteza povsem zasenčila. Le malokdo pravi, da to sploh ni zdravstvena reforma, ker se ne dotika glavnih problemov: monopola državnega javnega naročanja, zaradi česar imamo v zdravstvu korupcijo in katastrofalne organizacije procesov dela v javnem sektorju, zaradi česar imamo nedopustno dolge čakalne vrste.
Ta reforma je seveda le še eden v nizu korakov, ki udarijo srednji razred, saj ga bo nov zdravstveni davek še dodatno obremenil. Ali je bilo res tako nesolidarno, da smo dopolnilno zdravstveno zavarovanje plačevali vsi enako? Končno to ni bil davek, temveč prostovoljno zavarovanje in na tem področju velja drugačna logika solidarnosti in pravičnosti. To zavarovanje plačujemo vsi enako, ne glede na to, ali smo mladi in zdravi ali stari in bolni. Če bi imeli pri zavarovanju čisto tržno logiko, bi seveda plačevali glede na osebno tveganje. Je pa seveda populistično zelo priročno govoriti o krivicah in igrati na čustva tistih, ki se v Sloveniji iz meseca v mesec le stežka prebijajo.
Ves ta niz ukrepov, ki tolče po srednjem razredu, ima poleg prerazporejanja ustvarjenih sredstev še dodaten učinek. Taka politika ubija srednji razred, brez katerega ne moremo imeti uspešne in bogate družbe. Poleg tega ustvarja družbeno klimo, ki omejuje in onemogoča ambicije tistih, ki bi radi več. Zato nas ne sme čuditi podatek, da iz naše države v tujino odhajajo predvsem visoko izobraženi in ambiciozni ljudje, ki jih Slovenija duši. Iz drugih držav bežijo socialno in izobrazbeno šibki, ki tvorijo največji delež svetovnih migracij. Iz naše države pa bežijo tisti, ki bi jo lahko edini poganjali naprej.
Zato je zelo pomembno vprašanje, kdo bo vlekel Slovenijo naprej? Jo bodo vlekli tisti, ki ustvarijo malo in se borijo iz meseca v mesec? Težko. Družba, ki ne zna spodbuditi najbolj sposobnih in ambicioznih, da ustvarijo več, zelo kmalu ne bo imela več kaj deliti in kaj razporejati.
Pa lahko uveljavi še tako strmo progresivnost na vseh področjih javnih dajatev in drugih ukrepov, a če nekdo nečesa ne ustvari, drugi nimajo kaj deliti. Zato je čas za temeljit premislek o modelu ekonomskega razvoja naše družbe. Da ne bomo nekega dne res čisto vsi socialno enaki. Vendar enaki v globoki revščini.
Sebastjan Jeretič
