Sicer še nisem tako star, da bi se živo spominjal zlatih časov obalnega gospodarstva, a spomini na vse šampione naših krajev živijo v pogovorih s starejšimi, ki z nostalgijo naštevajo nekoč cvetoča podjetja. Ti nostalgični pogovori nato doživijo oster zasuk, ko debata preskoči na čas uničevanja in ugašanja podjetij, ki so bila ponos slovenske Istre. Takrat ponosno iskrico v očeh zamenja jeza in kritika slovenske tranzicijske politike.
In vsakič, prav vsakič pogovor prinese na plan Igorja Bavčarja in njegove megalomanske načrte, ki so se zalomili in čez noč odplavili večji del naših delovnih mest. Toda mnogi starejši sogovorniki pri tem pozabijo ključno – Bavčar se ni vsilil našim krajem, sem so ga povabili.
Prav “kolaboracija” in kratkovidnost nekdanjih rdečih direktorjev je sprožila plaz gospodarskega poloma. Rušenje se je začelo, ko so lokalni veljaki pozabili na lokalne ljudi in se začeli igrati kapitalizem. Rušenje se je začelo z bojem Ištrijana proti Ištrijanu. Namesto nekdanje skrbi za lokalno okolje in gradnje ponosa na naših podjetjih so bili rdečim direktorjem pred očmi samo še bančni računi.
To je pomembno izpostaviti, da ne pozabimo. Zrušili so nas naši ljudje. Namesto da bi stopili skupaj in nadaljevali z gradnjo blagostanja naših krajev, so čez noč izdali delavce, male delničarje in vse ostale, ki danes grdo govorijo o Bavčarju, pozabljajo pa na izvirni greh te izdaje lokalnih veljakov.
In zakaj je pomemben spomin na ta greh rdečih direktorjev? Zato da te vzorce prepoznamo, ko se ponovno pojavijo. Tudi aktualna zgodba Vinakopra sodi v ta kontekst. Nekdanje zavezništvo je zamenjala nova izdaja. Odstavljeni direktor Nevijo Pucer je v podjetje vložil srce in vsa leta v središče postavljal skrb za lokalne ljudi. A ga je odstavil in zamenjal direktor Agrarie Robert Fakin, njegov dolgoletni zaveznik.
Prelom se je zgodil zaradi načrta, da enega zadnjih uspešnih podjetij v naših krajih kupi briški vinar. In novi direktor Fakin je edini lokalni podpornik tega prevzema. In spet je Ištrijan zabil Ištrijanu nož v hrbet.
Namesto da bi v slovenski Istri stopili skupaj in začeli znova graditi močno gospodarstvo, se znova delimo in tvegamo še to, kar nam je ostalo. Zberimo se in stopimo skupaj. Vsaj to bi se lahko naučili iz naše zgodovine.
Sebastjan Jeretič
*
