Saj poznate vrsto pravljic, v katerih se junaki spopadajo z nemogočimi izzivi in ko že izgleda, da rešitve ni, junak nekaj izumi in reši zaplet. No, nekaj podobnega bo morala odkriti slovenska politika, da bo državi zagotovila stabilnost po nedeljskih volitvah. Mogoče je največje presenečenje teh volitev prav to, da so rezultati točno takšni, kot so jih napovedovale raziskave javnega mnenja. Torej je največje presenečenje, da ni presenečenj, ki bi spremenila zaplet, ki smo ga skozi celotno kampanjo nekako pričakovali.
Po izjemni kampanji je SDS dosegel veliko zmago in nedvomno si na podlagi teh rezultatov vodenje vlade zasluži Janez Janša. A pot do tega ne bo najlažja, saj morajo vse politične sile najprej premagati režimski medijski veto na ta scenarij. Celotna kampanja se je namreč vrtela okrog siljenja (skoraj) vseh političnih igralcev, da svečano prisežejo, da z zmagovalcem Janezom Janšo že ne bodo sodelovali.
In kako naj sedaj taisti igralci ugotovijo, da je za stabilno vlado pač nujno sodelovati z zmagovalcem volitev? V prvem koraku zelo težko in verjetno bo moral predsednik Borut Pahor teči nekaj krogov pri iskanju tistega recepta, ki bo državo stabiliziral. Mediji so torej nastavili past, iz katere se mora sedaj izvleči Slovenija.
Predsednik Pahor je napovedal dvoje, najprej bo mandat podelil zmagovalcu volitev Janezu Janši, hkrati pa se ponuja za mediatorja pri iskanju izhoda iz tega parlamentarnega zapleta. Po zgledu italijanskega predsednika, ki ima sicer povsem drugačne pristojnosti pri oblikovanju vlade, bi torej rad z avtoriteto predsednika države prispeval k odgovornosti vseh političnih akterjev, da na podlagi izidov, kot pač so, sestavijo stabilno večino, ki bo lahko izvedla nujne reforme ter nadaljevala z gospodarsko rastjo in javnofinančno stabilizacijo.
Kaj lahko pričakujemo? Glede na svečane prisege bodo politični voditelji težko že v prvem krogu spoznali svojo odgovornost in bili sposobni priznati danost rezultatov. Nato lahko sledi drugi krog, v katerem bodo spoznali, da so vse kombinacije, ki iz večine izključijo velikega zmagovalca, povsem nestabilne in mešajo skupaj stranke, ki se programsko nikakor ne bodo mogle uskladiti, ne da bi vsaj katera od njih izdala svoj program. In kaj potem, če ugotovijo, da le ne morejo sestaviti vlade brez zmagovalca? Ali bo potem zmagala odgovornost in sodelovanje? Upajmo.
Lahko pa bi vse skupaj tudi pospešili. Do Pahorjeve odločitve, da mandat najprej podeli zmagovalcu Janezu Janši, je dovolj časa, da lahko ostale igralce pozove, naj mu predstavijo alternativo. Če so sposobni oblikovati večino, pripraviti jasen program in predstaviti tudi kadrovsko ponudbo, ki bo predsednika prepričala, potem lahko tehta med dvema scenarijema. Če pa jim kaj takega ne bo uspelo, bo to znak, da bi namesto izgubljanja časa v nekaj krogih čuvanja obraza zaradi medijskega izsiljevanja svojo odgovornost sprejeli že prej.
Mogoče bi k pospešitvi procesov prispevalo tudi povezovanje posameznih blokov. Tisti med Erjavcem in Jankovičem sicer ni ravno blestel, a lahko bi se denimo za začetek programsko pogovorili trije igralci sredine: Marjan Šarec, Miro Cerar in Alenka Bratušek. Verjamem, da bi se programsko lahko hitro dogovorili, poleg tega pa bi Šarcu verjetno pomagale izkušnje dveh predsednikov vlad, čeprav jim javnost ni naklonila velikega zaupanja. Ta trojček bi lahko bil osnova za različne scenarije. Če bi se povezali, bi postavili tudi bolj jasen okvir za pridružitev drugih strank, predvsem če bi zasledovali cilj, da sestavijo vlado brez zmagovalca. A to bo verjetno zelo težko.
Bi pa ta trojček bil dobra osnova tudi za drugi scenarij, v katerem politični voditelji postavijo ego in brezkompromisnost malo na stran in ugotovijo, da bo za oblikovanje vlade pač nujnih veliko kompromisov. Sodelovanje tega trojčka na eni strani in zmagovalca volitev na drugi bi lahko bil eden možnih izhodov iz tega povolilnega zapleta.
Ali bi se to zgodilo z mostogradnjo, po italijanskem ali švicarskem modelu niti ni tako bistveno. Ključno je, da se tisti, ki smo jih izvolili, zavedajo odgovornosti, da po vsem izrečenem v kampanji in po odločitvi ljudi, ki so vsakemu posebej določili parlamentarno težo, sedaj poiščejo rešitev. Zato so bili izvoljeni. Zato jih potrebujemo. Po pameti prosim.
Sebastjan Jeretič
