V senci bolj pompoznih političnih zgodb poteka referendumska kampanja, ki ljudi verjetno ni kaj dosti pritegnila. No, mogoče je tako še najbolje.
Zgodovina projekta je arhetip slovenske neučinkovitosti, ko se zgodbe vlečejo desetletja. Korak pred izvedbo pa tehnokratska politika še malce zakomplicira zadeve in potem se sprašuje ljudi, ali so za konkreten zakon… pa so ga le redki prebrali.
Pri odločanju se lahko javnost opre samo na zaupanje, ker je na dejstvih utemeljena in premišljena odločitev dostopna le malo komu. Edini razlog za referendum pa je nezaupanje. Kdo še verjame vladi/vladam? In ljudje imajo dobre razloge za to nezaupanje. Od samostojnosti so le redki prebliski tu in tam dali misliti na nek potencial v politiki, vse ostalo je temna žalost.
Seveda je skrajni čas za učinkovito in življenjsko politiko. A še nekaj mesecev se moramo sprijazniti s to vlado. In kot pravi župan Boris Popovič: “Če so zdaj na koncu pokazali neko voljo, da nekaj le naredijo, jim je treba pomagati.” S tem pomagamo tudi prihodnji vladi, ki bo lahko projekt v teku prevzela takoj na začetku mandata, ne pa spet izgubila nekaj let v prazno.
Mestna občina Koper je uspešno zaščitila občinske interese v projektu drugega tira. Tudi pri odločitvi MOK je bilo ključno zaupanje. Ker vlada ni znala komunicirati projekta z lokalno skupnostjo, je župan Boris Popovič najprej prepričal kolege državne svetnike v veto in rumen karton. Ko pa je vlada prisluhnila županovim argumentom, je MOK dosegel več stvari.
Za občino je bilo najbolj pomembno zaščititi občane in doseči vladni sklep, da bo sedanji tir ukinjen in namenjen turizmu in lokalnim prebivalcem ter da se na novi trasi zgradita dva tira, ker je to tudi najbolj ekonomično. To bi vlada lahko sprejela že pred časom.
Potem je bila pomembna zaveza, da bo mednarodni javni razpis povsem odprt in da ne bo mednarodnih pogodb, ki bi nekim zalednim državam kar dodelile del posla. Samo tako bomo dobili najboljšo ponudbo za izgradnjo na pač tej določeni trasi, ker so v teh desetletjih neštetokrat prečesali vse variante.
Pa seveda je pomembna obveza, da bo v vsakem primeru država ohranila večino v 2TDK. Lepo je, da se tuji kapital zanima za nas… a po pameti. Prve kalkulacije in številke za pogoje vstopa madžarskega kapitala so bile smešne.
Te in podobne obveze so bile ključne za zaupanje občine v to, da je bolje nadaljevati projekt in ne sedaj čakati nove vlade. V vsakem primeru bo projekt izvajala nova vlada. In zakon zgornja vprašanja pušča odprta tako, da so za teh nekaj mesecev bistvene prav obveze vlade. V teh mesecih bo lahko vsaj nadaljevala projekt, nato pa je čas za učinkovito politiko… če bo javnost na prihodnjih volitvah zaupanje vložila tako, da bo med kandidati namesto fraz in videza iskali učinkovitost.
Za odločitev MOK so bili ključni dosežki v pogajanjih z vlado. Za vas pa je bistveno vprašanje zaupanja, ali je bolje, da se tudi v teh nekaj mesecih projekt nadaljuje, ker bo v ključnem momentu projekta itak že priložnost za novo vlado. In če ljudje verjamejo, da je slovenska logistika pomemben del delovnih mest in dodane vrednosti, potem je ključno vprašanje, kako najbolj učinkovito voditi ta nujen projekt.
Toda o tem ne odločamo na referendumu, ker zakon ne določa teh konkretnih obvez, temveč je to stvar delovanja vlade. O vprašanju učinkovite vlade pa se sploh ne bo odločalo sedaj, ampak na volitvah prihodnje leto. In takrat … po pameti. Če hočeš učinkovito državo, potrebuješ učinkovite voditelje. Enostavno.
Sebastjan Jeretič
