Po slabih treh desetletjih je že povsem jasno, da smo nekje zašli na poti gradnje naše države in demokratičnega sistema. Politična kriza in amaterstvo iz leta v leto poglabljajo težave tako delovanja državnih sistemov, kot tudi samega razmišljanja o politiki. Res je, da politika tudi drugod ni ravno najbolj čislana, a v državah z demokratično tradicijo je vsaj jasno, da je politika pač nujna dejavnost za usklajevanje naše medsebojnosti. Pri nas pa se državna politika prav trudi zagabiti ljudem in dokazati, da je povsem nepotrebna.
Zadnje dni javnost buri odločitev oblasti, da s podporo radikalne levice izkoristi ustavno večino in poskusi izigrati odločitev ustavnega sodišča o nujnosti financiranja javnega šolskega programa tudi v zasebnih šolah. In da bo jasno, za kaj gre: ni govora o popolnem financiranju zasebnih šol in nebulozne so izjave, da se bo tako javni denar pretakal v zasebne žepe; govora je o tem, da se financira samo izvajanje javnega programa. Torej bo država plačala samo obvezen program, pri čemer je določila vsebino in kriterije ter nadzira njegovo izvajanje. Tako kot v drugih resnih in demokratičnih državah. In da bo jasno, gre za šest (!) osnovnih šol in gre za slabih tristo tisoč evrov letno.
No, seveda pri vsem skupaj ne gre samo za šest šol in ta denar, gre predvsem za ideološko vprašanje.
Leva politika je pač padla v dogmatizem nekih drugih časov in se na vseh področjih trudi okrepiti monopol Države. Čeprav se na skoraj vsakem koraku kaže, da država ni ravno najbolj učinkovita pri izvajanju svojih nalog. A ideologija je neizprosna in se ne zmeni za dejanskost, predvsem pa današnji oblasti učinkovitost ni ravno blizu.
Pri vsem skupaj pa je ključno pomanjkanje demokratične tradicije in nizek intelektualni nivo politične elite. Kot opozarjajo ustavni pravniki današnja demokracija ni tako enostaven mehanizem, v katerem bi bilo dovolj samo zbrati proceduralno zadostno število glasov za neko odločitev. Upravičeno opozarjajo, da lahko ustavno sodišče (in to se je v nekaterih evropskih državah že zgodilo) ugotovi, da je parlament zlorabil ustavno večino.
Kot v časniku Večer izpostavlja dr. Andraž Teršek: »Pravni akt, s katerim se neposredno posega v ustavo, se pač ne sme sprejeti za kakršnokoli vsebino in ne glede na namen njegovega sprejetja.« In poudarja, da ni dovolj, da je tak akt »formalno sprejet v predpisani formalni obliki in po predpisanem postopku«.
Da, za gradnjo države in demokratičnega sistema je nujen določen intelektualni nivo politične oblasti.
Igrice med parlamentom in ustavnim sodiščem se seveda niso začele s to najbolj aktualno temo, temveč se igrajo že dalj časa. Kar nekaj odločitev ustavnega sodišča je parlament enostavno ignoriral. Pa tudi ustavno sodišče je že izigralo voljo parlamenta in recimo pri ustanovitvi občine Ankaran tudi samo gladko povozilo ustavo, v kateri jasno piše, da občine ustanavlja Državni zbor z zakonom. Igrice torej igrata obe strani. In tudi to je pomemben del naše krize demokracije.
Ustavna mineštra ne diši najbolje in ko politika ne zna kuhati, ljudstvo več niti ne pogleda, kaj ima na meniju. Zelo težko bo narediti prelom in državo postaviti na drugo traso razvoja, a bo to nujno. Kombinacija intelektualne širine in življenjske učinkovitosti je že sama po sebi težko izvedljiva. Če pa k temu dodamo še popolno apatijo in ignoriranje politike s strani ljudstva, je zaplet še toliko bolj globok. Pa vendar verjamem, da se bliža dan, ko bo Slovenija spet postavljena na pravo pot. Potrudimo se, da bo ta dan prišel čim prej.
Sebastjan Jeretič
