Številni me sprašujejo, kako je možno, da gre v Sloveniji vse tako počasi in da na vsakem koraku javni organi komplicirajo in zapletajo povsem enostavne zadeve. Še strokovnjaki se izgubijo v labirintu predpisov in procedur, kaj šele da bi se v poplavi pravil in organov znašli ljudje, ki se v življenju ukvarjajo s povsem drugimi rečmi. In seveda, običajno so najbolj presenečeni, ko jim povem, da za neko povsem lokalno zadevo občina nima nobene pristojnosti.
Slovenija je ena najbolj centraliziranih držav v Evropski uniji, saj je lokalna skupnost na vsakem koraku odvisna od državnih organov, na katere seveda nima nobenega vpliva. Poglejmo samo vprašanje prostorskega urejanja, ki naj bi bilo v domeni lokalne skupnosti, a mora občina za vsak posamezen korak na tem področju pridobiti soglasje desetine državnih organov. Lokalna skupnost je zato domnevno avtonomna samo na papirju, saj brez številnih soglasij državnih institucij ne more narediti enega samega koraka. In podobno je tudi na drugih področjih.
Zato je naravnost cinično, da so se poslanci Državnega zbora konec preteklega leta lotili dodatnega omejevanja avtonomije županov, ki so eni redkih, ki poganjajo Slovenijo naprej. Namesto da bi poiskali bolj učinkovit sistem odločanja in izvajanja odločitev na državni ravni, so še dodatno posegli v funkcijo župana, ki je ena redkih v slovenskem političnem prostoru, ki je še kolikor toliko ustrezno urejena. Namesto, da bi županom še povečali pristojnosti in jim omogočili učinkovito izvajanje njihovih nalog, so pod pretvezo omejevanja lokalnih šerifov poskusili omejiti njihovo samostojnost.
Toda, kdo so res lokalni šerifi?
So to res župani ali bi ta izraz bolje opisal državne birokrate in predvsem državne inšpektorje na terenu? Državne inšpekcije delujejo na območju lokalne skupnosti, a demokratično izvoljena lokalna oblast nanje nima nobenega vpliva. O njihovem delu odločajo državni aparati v Ljubljani, a prestolnica je seveda daleč in njihovi šefi se ukvarjajo z drugimi vprašanji in se ne zmenijo toliko za dogajanje na periferiji. Zato so prav državne inšpekcije tiste, ki bi jih morali bolje urediti in dati več pristojnosti lokalnim skupnostim.
Zadnji primer neučinkovitosti slovenskega političnega sistema se je pokazal, ko se je MOK lotila odstranjevanja jumbo plakatov. Zaradi kritik javnosti in apelov, naj občina uredi vprašanje zunanjega oglaševanja, ki je postalo iz leta v leto bolj agresivno in estetsko moteče, se je občina lotila tega projekta. Krajani so seveda opazili, da je Koper v zadnjem desetletju prenovljen in prerojen, zato so neurejene oglaševalske površine še toliko bolj moteče. Poleg tega tudi stroka varnosti v prometu opozarja na nevarnosti oglaševanja ob cestah, ki voznikom odvrača pozornost.
Občina je naredila, kar je v njeni moči
Najprej je sprejela ustrezne spremembe odlokov, saj je to prvi nujni korak. Na tej podlagi pa je občinska inšpekcija odstranila tiste oglaševalske prostore, ki so bili postavljeni na javnih površinah. A to je šele začetek urejanja, saj je velik del oglaševalskih prostorov seveda na zasebnih površinah. In tu se stvar zaplete. Odlok seveda določa varovalni pas ob občinskih cestah, kjer so oglaševalski prostori prepovedani. Vendar občina nima nobene pristojnosti, da bi to določilo izvajala, saj je to naloga državnih inšpekcij. Vse, kar je lahko občina naredila, je bilo opozorilo okoljski in gradbeni inšpekciji, ki bi morala enako učinkovito kot občinska stopiti v akcijo in opraviti svoje naloge.
A pri državnih inšpekcijah stvari seveda ne gredo tako hitro. Prvi korak je najprej izgovor, da nimajo dovolj ljudi in da imajo ogromno drugih nalog. Vse kar ostane lokalni skupnosti je moledovanje, da le opravijo svoje naloge in da delo razporedijo v skladu s strateškimi prioritetami, ki jih zazna javnost in prek nje lokalna skupnost. No, državni inšpektorji bodo v prihodnjih nekaj tednih imeli priložnost pokazati, ali jim je kaj mar do lokalnih prioritet. Zaradi odstranjevanja oglaševalskih prostorov na javnih površinah so agresivne agencije čez noč postavile vrsto plakatnih mest na zasebnih površinah. Ne le, da so postavljene nezakonito, postavljene so tudi šlampasto in nestrokovno ter ogrožajo varnost naših občank in občanov ter vseh drugih obiskovalcev našega kraja. A vse kar ostane občini je moledovanje državnih inšpekcij, da se zmigajo in rešijo ta zaplet.
Tistim, ki me sprašujejo, kako je možno, da gre v Sloveniji vse tako počasi in da se vse komplicira, pa lahko odgovorim le, naj bodo bolj pazljivi ob prihodnjih parlamentarnih volitvah. Ta počasnost in kompliciranje sta odvisni od Vlade in Državnega zbora. Namesto omejevanja županov, naj raje okrepijo moč lokalne skupnosti na tistih področjih, ki so lokalnega značaja. Ali pa naj uredijo učinkovitost državnih organov, da jih ne bo treba prosjačiti, naj opravijo svoje naloge. Naj torej bodisi prenesejo inšpekcijske pristojnosti na občino, ali pa naj jih uredijo tako, da bodo učinkovite in bodo svoj čas pametno razporejale. Dokler ne bomo dobili vlade, ki se bo ukvarjala z učinkovitostjo procedur, bomo pač imeli Slovenijo kompliciranja in počasnosti.
Sebastjan Jeretič
