Nič čudnega ni, da naši pravniki venomer izgubljajo pravde proti evropskim institucijam in proti sosednjim državam. Nepoznavanje pravnih terminov, osnov mednarodnega (bolje meddržavnega) prava in pa nagnjenje k poenostavljanju in tolmačenju, ki je zamenjalo striktno razumevanje zakonja, terja pač svojo ceno.
Ta cena je in bo še posebej velika v primeru izgube slovenskega morja oziroma Istre, ki nikoli v zgodovini ni bila hrvaška. Pa lepo po vrsti.
Najprej naziv sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o mejnem vprašanju. Slovenski pravniki venomer poudarjajo naziv sporazuma kot ARBITRAŽNI SPORAZUM, kar je seveda napačno. Sporazum je namreč dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja ali sodelovanja brez tretje udeležene strani. Skratka, dva se dogovorita in podpišeta listino. Arbitraža je nekaj drugega.
To je razsodišče v nesodnih sporih, kar pomeni, da nekdo tretji v imenu dveh ali več sprtih strank odloča o zadevi. Iz tega logično izhaja, da ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA ne more biti, kajti če se sporazumemo, ne potrebujemo tretjega, da odloči, če pa nekdo arbitrira, ne more biti sporazuma.
Edina pravilna uporaba termina je torej SPORAZUM O ARBITRAŽI, česar v slovenskih pravnih aktih ne bomo našli. Žal pa se hrvaška stran še kako dobro zaveda točnosti pravnega izrazoslovja in striktno uporablja termin SPORAZUM O ARBITRAŽI.
Zmago Jelinčič Plemeniti
