Zadnja, (ne)prespana noč v udobnem zavetju središča slovenske Istre je bila za mano. Pred mano pa popotovanje do bližnjega letališča in približno devet ur dolg polet v drugo najpomembnejše gospodarsko središče torontske regije.
Kljub skrbnemu načrtovanju in neumornemu spremljanju preštevilnih strani ter forumov, se v zadnjih dneh pred odhodom zaveš, da človeška roka še ni napisala “priročnika” (kljub poplavi le-teh), ki bi te le lahko 100 % pripravil na brezskrben odhod v tujino. Pričakovanje neznanega se meša s spomini, ki jih vzbuja pogled na mesto, ki mi je toliko let nudilo domovanje, izobrazbo, zaposlitev. Kraj, kjer sem sklepal nova poznanstva, ki so se tekom let pretvorila v trdna prijateljstva. Mesto, ki me je skozi leta obogatilo ne le s formalno izobrazbo, temveč z življenjskimi izkušnjami. Te so, tako vsaj upam, takrat nadobudnega mladeniča, ki je v univerzitetno mesto Koper prišel v iskanju izobrazbe, pripravile na izzive vsakdanjega življenja.
“Na svetu je kraj, kjer živijo srečni ljudje. Je, a ker nam je preblizu, ga največkrat spregledamo.” (Rudi Kerševan)
Odločitev, da za krajše obdobje zapustim varno zavetje znanih krajev in se podam na delovne počitnice v “krasni novi svet”, je zame predstavljala izziv, ki sem ga enostavno moral sprejeti, premagati. Želja po novem me je vodila v preizkušnjo, katere cilj je uspeti preživeti na drugem kontinentu, pa čeprav le za nekaj časa. Stopati po stopinjah naših prednikov, ki so se na to pot podali v letih, ko ni bilo na voljo toliko informacij in poceni letalskih kart, zadevi doda še tisto piko na i ter pridih sentimentalnosti. „Uspeh je otrok predrznosti,“ je nekoč zapisal Voltaire, torej mi ni preostalo drugega, kot predrzno in optimistično stopiti na kanadska tla, čimprej najti zaposlitev, ki bo zagotavljala finančno podporo moji avanturi, pri tem pa omogočala tudi dovolj svobode za spoznavanje kulture, družbe in kulinarike tukajšnjega prebivalstva in nenazadnje oplemenitenje mojega znanja angleščine. Slednje se sicer – zanimivo – izkaže za precej težko nalogo. Bivanje in delo v soseski, imenovani Corso Italia namreč pomeni, da delovni dan začnem z glasnim pozdravom: „Salve a tutti!“
V tujini je vse drugače, smo radi nergali doma, delo se hitro najde, delavca se spoštuje, za svoje delo dobi primerno plačilo, lahko si več privošči. Da so stvari v tujini oh in sploh urejene, je neka splošna dogma, ki si jo vztrajno momljamo. Ali je “pesem mest, pesem obzidanih cest in korakov”, kot razmišlja Oton Župančič v pesmi vseh izseljencev – Dumi, v daljni tujini res lepša in bolj melodična kot na domačih tleh pa – morda subjektivno – presodim v naslednjem prispevku. *
Danijel Štukelj
