Od leta 1992 v Sloveniji praznujemo dan reformacije. S tem praznikom obeležujemo in obujamo spomin na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. To je bilo namreč obdobje, ko smo Slovenci dobili svojo prvo tiskano knjigo.
Prvi dve knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik, je Trubar pripravil v nemškem Rothenburgu in natisnil v Tübingenu leta 1550. Dan reformacije je v Sloveniji dela prost dan.
Nič kaj zgledni duhovni voditelji
Reformacija je bilo gibanje, s katerim so začeli reformatorji spodkopavati papeški sistem. Renesančni papeži so se namreč posvečali predvsem razvoju umetnosti, kulture, kiparstva in arhitekture, ker so želeli, da bi Rim postal umetnostno in kulturno središče. S temi dosežki se še danes kažeta moč in blišč cerkve.
Srž problema je bila v tem, da so se cerkveni veljaki v celoti posvetili zunanjemu blišču in razkošju, pri tem pa povsem zanemarili prvotno poslanstvo svojega poklica in duhovno vlogo cerkve kot institucije.
To je bil čas, v katerem se je imenovanje v papeža dalo kupiti, bil je čas papeškega slavohlepja, čas, v katerem so se bodoči voditelji rimskokatoliške cerkve zapletali v afere, spletke in nespodobno trgovanje, tudi nepotizem je bil del papeškega vsakdana. Pot do denarja, s katerim so financirali svoje razsipniško življenje, je tako postala ena od glavnih skrbi predstavnikov Boga na zemlji. Njihova razsodnost se je pri tem že davno izgubila.
Kritike vse Evrope
Smer, v katero je plula papeška ladja, je imela vse več kritikov. Na različnih koncih Evrope so mnogi pridigarji opominjali na nepravilnosti in klicali k nujnim spremembam.
Martin Luther je na današnji dan leta 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu nabil svojih 95 tez, s katerimi je opozarjal, da je pot, na kateri je bila cerkev, povsem v nasprotju s sveto besedo, ki se je vernikom razodevala skozi Biblijo. Rim, kot ga je spoznal na romanju leta 1510, je bil potreben korenite prenove v duhovnem smislu.
Tudi na Slovenskem viden predstavnik gibanja
Na Slovenskem kot enega glavnih protagonistov reformacije slavimo Primoža Trubarja. V njegovih zapisih lahko zasledimo oster nastop proti rimskokatoliški cerkvi.
Kritiziral je papeže in njihovo momljanje v latinskem jeziku, ki ni imelo smisla, saj ga širše občestvo sploh ni razumelo. Boril se je proti celibatu, zagovarjal dostop do izobraževanja tako moških kot žensk. Poskrbel je še za nastanek več kot 20 knjig v slovenskem jeziku, svoje prepričanje je širil tudi s pridigami.
Trubarjeva pot k največjemu simbolu protestantizma na Slovenskem je bila burna in polna neprijetnosti, tako je bil kar dvakrat prisiljen oditi v nemške dežele, kjer je bila politična struja bolj naklonjena njegovemu delovanju in kjer je tudi danes zgledno poskrbljeno, da spomin na njegovo delo in zapuščino ne bi bil pozabljen.
Poti Trubarja lahko sledimo v Rothenurgu, Derendigenu, Kemptnu in Tübingenu, kjer v knjižnici hranijo tudi nekatere originale njegovih del in vam jih bodo, če jih obiščete, z veseljem pokazali. *
