S spominsko slovesnostjo Moč misli, moč upora, moč večkulturnosti so sinoči v Marezigah obeležili spomin na 100. obletnico prvega množičnega upora Istranov proti fašističnemu nasilju. Zbrane sta ob tej priložnosti nagovorila župan Mestne občine Koper Aleš Bržan in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki verjameta, da teh težkih časov zatiranja, poniževanja in preziranja malega človeka ne smemo nikoli pozabiti, pa vendar moramo znati pogledati dalje in našo prihodnost zgraditi na odločnosti, medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugače mislečih.
Prav v Marezigah, ki se jih je že v času cesarske Avstrije oprijel vzdevek ‘trdnjava slovenstva’, se je 15. maja spremenilo vse, je poudaril koprski župan Aleš Bržan: »Fašisti so prvič dobili udarec nazaj. Doživeli so spontan ljudski upor. Prav istrski kmet je v svoji iskreni poštenosti in s trdno vero v svojo pravico celemu svetu pokazal, kako se bori proti ideologiji sovraštva in nasilja. Da v boju za svobodo ni prostora za neodločnost, da v boju s fašizmom istrski kamen spregovori mogočneje od besede.«
V svojem govoru se je vrnil v čas, ko so se razmere v Istri in širše zaostrovale, ko se je stopnjevalo sovraštvo in je okupator krepil nadvlado nad malim človekom. »A tudi najhujša surovost fašistične Italije ni uspela zlomiti istrskega človeka in njegovega uporniškega duha. Marežganski uporniki so s svojo odločnostjo pokazali, kako se brani dostojanstvo slovenskega naroda,« je še zaključil Bržan in dodal, da so globoke rane tistega časa sicer zaceljene, a bolečina in spomin na žrtve nista zbledela. »In vse dokler prav tu, na tem kraju neverjetnega junaštva, skupaj ostajamo zvesti spominu na trpljenje okupiranega in potujčevanega naroda in na njegov legitimen narodnoosvobodilni boj, branimo svoj obstoj.«
Na težko zgodovino Primorcev v času med obema vojnama je ob tej priložnosti spomnil tudi predsednik republike Borut Pahor: »Primorci različnih svetovnonazorskih prepričanj smo tako hudo trpeli pod fašističnim škornjem, da v času druge svetovne vojne pravzaprav tukaj, na tem delu slovenskega ozemlja ni bilo izdajstva, ni bilo bratomorne vojne. Ta izkušnja hudega trpljenja, izživljanja, poniževanja, odvzemanja časti in dostojanstva je slehernega Primorca ali Primorko gnalo v boj.« Ob tem je pojasnil, da naši starši, stari starši niso mogli, niso smeli, niso hoteli čez noč pozabiti vsega, kar je bilo hudega ter si zastavil retorično vprašanje, ali smo zdaj dovolj modri, ne da bi pozabili, ampak da bi pogledali naprej in na tem delu multikulturne Evrope, med dvema narodoma in dvema državama poskušali zgraditi vse tisto, kar odlikuje ta čudoviti, sicer nepopoln, ampak miren in varen evropski dom.
Letos mineva 100. obletnica prvega množičnega upora Istranov proti fašističnemu nasilju. Dogajanje sega v leto 1918, ko je ozemlje Istre pripadalo italijanski kraljevini, pritisk na Slovence se je stopnjeval na vseh ravneh, s čimer je italijanska oblast jasno dala vedeti, da jih spoštovanje manjšinskih pravic ne zanima. Njihov primarni cilj je bil asimilacija slovenskega prebivalstva, zato so bile 15. maja 1921 razpisane druge parlamentarne volitve v rimsko zbornico.
Že predvolilna kampanja je bila nasilna, izgredi so izbruhnili po vsej Italiji, teror se je samo še stopnjeval. Na dan volitev so gorele Mačkolje in Osp, osapskemu duhovniku dekanu Malalanu so škvadristi prestrelili nogo, ker jim ni dovolil uničiti volilne skrinjice. Večja skupina fašistov iz Kopra je ustrahovala Marežgane, nanje so streljali in med ljudi vrgli ročno bombo. Pred voliščem so fašisti izzivali in žalili krajane s protislovenskimi psovkami. Domačini njihovega početja niso odobravali in se napadalcem uprli ter jih zasuli s kamenjem. Ta dogodek je danes znan kot Marežganski upor, ki je terjal tri mrtve in več ranjenih.
Mestna občina Koper je to pomembno prelomnico v naši zgodovini obeležila s spominsko slovesnostjo Moč misli, moč upora, moč večkulturnosti, ki jo je zasnoval režiser Ivan Loboda, povezovala pa Karin Sabadin. Kako močna, uničevalna, a hkrati tudi osvobodilna in pozitivna je lahko ena sama misel, prepričanje peščice, ki čez noč nato postane splošna resnica, so z izredno čustveno in sporočilno igro, plesom in glasbo uprizorili Ana Pandur Predin, Lara Komar, Vladimir Jurc, Miriam Monica, Aleš Valič, Mak Tepšić, Alida Bevk, Manuel Šavron, plesalke Plesne šole Fiona, pevci Mešanega pevskega zbora Obala in Lovskega pevskega zbora Dekani ter Pihalni orkester Marezige. Scenografija in kostumi so nastali pod roko Lane Deu Angel, pod glasbo se je podpisal Sašo Fajon.
